Sojenje je trajalo samo nekaj minut. Sodna dvorana v Bagdadu je utihnila, vsi pogledi so bili uperjeni v Turkinjo, žensko v zgodnjih dvajsetih letih, ki je po poklicu učiteljica in je stala v majhni leseni kletki na sredini sodne dvorane. Njen soprog je bil pripadnik samooklicane Islamske države, ki je življenje izgubil v enem izmed zračnih napadov. Ona pa je, kot stotine drugih žensk v Siriji ali Iraku, pred nekaj leti nelegalno prišla živet k njemu in mu obljubila večno zvestobo. S poroko je tako postala 'ISIS-ova nevesta', kot so imenovali take ženske.

Sophia Jones in Christina Asquith sta za ameriško revijo Foreign Policy opisali, da v sodni dvorani ni bilo povsem jasno, ali je obtoženka sploh razumela, česa jo obtožujejo. Imela je sodnega zagovornika po uradni dolžnosti in sodnega tolmača, a ji vseeno nihče ni tolmačil vsega, kar se je dogajalo okoli nje. Pa tudi obramba naj bi bila močno pomanjkljiva. Sodnik je niti enkrat ni vprašal, ali se je pridružila Islamski državi, ali je morda zgolj podpirala teroristično gibanje, vprašal jo je samo, ali se izreka za krivo ali nedolžno za to, da je nezakonito vstopila v Irak. Zdelo se je, da ne ve čisto dobro, kako naj odgovori, zmedeno je gledala okoli sebe in nato vendarle spregovorila: "Kriva!" Ob njej je bil v kletki ves čas tudi njen sinček, oblečen v modro, ves čas je jokal. Takoj ko je priznala krivdo za nezakoniti vstop v Irak, jo je sodnik obsodil na smrt z obešanjem. To je bilo vse.

Žrtve ali sostorilke?

V zadnjih treh letih so po poročanju televizijske mreže CNN iraške vojaške sile ob ameriški podpori zajele, obsodile in pobile na tisoče Iračanov in tujcev iz vrst Islamske države, ki so jih julija leta 2017 izgnali iz Mosula, drugega največjega mesta v Iraku. Za borci v vrstah Islamske države je ostalo na tisoče žensk, ki so bile kakor koli povezane z njimi, ostali so tudi njihovi otroci. Prav tako je ostalo goreče etično vprašanje: Kam z njimi? Zgodovinsko dejstvo je, da so ženske, še posebej v patriarhalnih družbah in vojnih razmerah, pogosto izgubile pravico svobodne odločitve, svobodnega gibanja, praktično vsakršno obliko svobode. V tem primeru se postavlja vprašanje, ali so bile tudi same žrtve, ali so bile prisiljene živeti pod oblastjo borcev, ali so bile tudi same del nasilja, storilke kaznivih dejanj, zločinov in bi dejansko morale odgovarjati za nasilje, ki je uničilo Irak.

Zelo podobni dvomi so bili prisotni v primerih sojenja nacistom, kolumbijskim gverilcem in številnim drugim kriminalcem. Gre za kritično vprašanje pravice, enakosti med spoloma in sedaj tudi za vprašanje, od katerega je odvisna prihodnja stabilnost in doseganja miru po vojni, pa za vprašanje resnice in pravičnosti. Zaradi vsega naštetega je k primerom treba pristopiti zelo previdno. Najsi so bile žrtve ali so se same borile ali je šlo za usode širšega spektra sivine med obema, zgodovina uči, da bo to, kar se dogaja tem ženskam, imelo hude dolgoročne posledice.

Vse kaže na to, da se v Iraku tega ne zavedajo in da ne razumejo, da gre tukaj za vprašanje varnosti; da gre za to, ali bodo ti postopki spodbudili rekrutiranja borcev in tujcev v prihodnje ali bodo spodbudili gašenje požara. Na tisoče Iračank je skupaj s svojimi golimi ter bosimi otroki nameščenih v pripornih taboriščih in nimajo praktično nikakršnih pravic, kot je vrnitev v domovino, dokumente njihove države, možnost, da bi njihovi otroci lahko obiskovali šolo. Lep primer tovrstnega incidenta je bila denimo Shamima Begum, ki se je iz Sirije želela vrniti v domačo Veliko Britanijo, a ji je ta odvzela državljanstvo in se je z bolnim novorojenčkom, ki je pozneje žal umrl, ujela v primež prelaganja odgovornosti za njeno življenje.

Kolektivno kaznovanje

Čeprav so številni prepričani, da si ne zaslužijo nikakršne milosti svetovne javnosti, so te ženske na neki način vendarle žrtve: so spolno zlorabljene, živijo v nevzdržnih pogojih begunskih taborišč. Nekatere imajo majhne otroke, ki so bodisi pridržani skupaj z njimi bodisi nameščeni v sirotišnice, kjer čakajo na usode svojih mater na sojenjih, ki praviloma potekajo zelo hitro in se zaključijo z izrekom smrtne kazni. Organizacije za človekove pravice in za pravice žensk opozarjajo, da jih obravnavajo tako, da jih kolektivno kaznujejo zaradi povezav s svojimi brati, soprogi, sorodniki, strici in svaki, ki so obtoženi, da so pripadniki Islamske države.

Pravzaprav gre za enako obliko kolektivnega kaznovanja, v katerem so bili ubiti mnogi Iračani po propadu režima Sadama Huseina in njegove stranke Baath. Zakoni proti terorizmu, množične aretacije, in nato še sektaški konflikti, vse to je bila posledica obravnave vseh članov stranke enako, ne glede na to, kako (če sploh) hude zločine so zagrešili. To je na koncu pripeljalo do krepitve Islamske države med suniti, in prav to je bil na koncu razlog, zakaj si je Islamska država, ko iraškemu narodu še ni bila povsem jasna narava tega kulta smrti, leta 2014 tako z lahkoto podredila (in zajela) Mosul, pa tudi razlog, zakaj so številni suniti v tem mestu Islamsko državo pozdravili z olajšanjem, saj so jo videli kot manjše zlo.

Pravično sojenje?

"Mednarodno pravo veleva, da se nekoga kaznuje za storjeno kaznivo dejanje šele po končanem pravičnem sojenju," je po poročanju CNN dejal iraški preiskovalec HRW Belkis Wille. "Ne morete nekoga kaznovati samo zato, ker je družinski član ali prijatelj terorista. Če to storite, ste zagrešili vojni zločin." A Iračani te ženske vendarle kaznujejo. Tujke, ki so se pridružile vrstam Islamske države, štejejo za ene najpredanejših privrženk, kar pomeni, da so tarča za nemirno jezo zaradi ubijanja in teroriziranja tisočih Iračanov. Nekateri Iračani sočustvujejo z ženskami, ki so bile prisiljene ali niso mogle pobegniti, čeprav se je večkrat izkazalo, da so te ženske prišle na krilih obljub o družbi pravičnosti, miru, blaginje in sreče, da ostanejo pretresene, ko vidijo, za kaj je v resnici šlo.

Drugi Iračani so prepričani, da so krive prav toliko kot njihovi moški: ker so skrbele za borce, ker so jim rojevale in vzgajale otroke, ki so jih nato usposabljali za vojno, ker so sprejemale njihov denar in podpirale njihovo ideologijo. Za te je v Iraku zagrožena smrtna kazen. "Te ženske sem niso prišle kot turistke," je novinarjem povedal iraški sodnik in tiskovni predstavnik ministrstva za pravosodje Abdul Satar al Birkdar.

Kot je poročal spletni portal Express.hr, je sicer res, da so bile nekatere ženske prisiljene postati del Islamske države, nekatere med njimi pa so bile v vrstah moralne policije, kar pomeni, da so zlorabljale druge, predvsem jezidske ženske, dekleta in deklice, ki so končale v suženjstvu Islamske države, običajno spolnem. Birkdar ne glede na vse vztraja, da celoten postopek na iraških sodiščih poteka v skladu z mednarodnimi zakoni, da imajo na sodišču dokaze, da sodišča uspešno razlikujejo med nedolžnimi in krivimi, ne glede na to, da organizacije za človekove pravice trdijo, da gre za nezakonito prakso. Sam pravi, da so sojenja opozorilo tako moškim kot ženskam, ki bi jim v prihodnje utegnilo pasti na pamet, da bi se ukvarjali s terorizmom.

Matične države jih zavračajo

"Naše delo ni kaznovati kriminalcev, temveč žrtvam zagotoviti pravičnost, kar je bolj pomembno kot kriminalci, ki bi bili zmožni v eni sami sekundi pobiti na tisoče ljudi," je dejal. Sojenja nadzira Mednarodni Rdeči križ. Organizacija jim pomaga v ujetništvu, ne more pa se boriti za njihove pravice pred sodiščem. Združene države Amerike, ki so pomagale poraziti Islamsko državo v Mosulu, se oddaljujejo od vsega, kar je povezano s pridržanjem, pregonom, sojenjem in kaznovanjem članov družin borcev. Države, kot sta Francija in Turčija, so zavrnile ponoven sprejem svojih državljanov domov, vključno z ženskami, ki so bile obtožene, da so bile članice ali so podpirale Islamsko državo. Sporočile so, da se morajo soočiti s posledicami svojih dejanj v Iraku. Nekatere druge države, kot je Rusija, so ponovno sprejele več deset žensk in otrok iz Iraka in Sirije.

Po zmagi nad Islamsko državo je to po poročanju Foreign Policy naslednji korak v tem konfliktu, za katerega zgodovino potrjuje, da ga niti ZDA niti mednarodna skupnost ne bi smele zanemarite. Direktorica programa za ženske in javno politiko s Harvarda Swanee Hunt pojasnjuje, da je ponovno vključevanje v domačo družbo bistven del za "zdravljenje države". Sama je tri desetletja preživela v vlogi priče žensk v mirovnih procesih in procesih sprave od Ruande pa vse do Iraka. "Te ženske do del družbe. Poznajo druge matere. Vedo, kako so njihovi najstniki spali z orožjem pod vzglavniki," je povedala o ženskah, ki so ujete v pravosodnem paradoksu. Kljub temu se na sodiščih in v pripornih taboriščih po Iraku ne upošteva, ali so bile resnično sodelavke ali ne, se nanje prelaga kolektivna kazen, ne glede na težo dokazov.

Zgodovina se ponavlja

To ni presenetljivo. V zgodovini je bilo veliko primerov, v katerih ženske, še posebej soproge ali priležnice članov ekstremnih organizacij, niso imele poštenega sojenja. Ali sploh niso bile deležne nikakršnega sojenja. Po drugi svetovni vojni so ženske glavnih nacistov v večini ostale nekaznovane. Le nekatere, večinoma stražarke v koncentracijskih taboriščih v Buchenwaldu in Ravensbrücku, so končale na sodišču in bile obsojene na zaporno kazen ali smrt. Kljub temu so številne Nemke, za katere so ne/utemeljeno domnevali, da so povezane z nacisti, kolektivno nastradale. Pogosto nasilno, brez sojenja. Ko so Sovjeti prišli v Nemčijo leta 1945, so skupinsko posiljevali na stotine teh žensk, kar dokazujejo številni dnevniki in poročila iz tistega časa. V Franciji in zahodni Evropi so jih obtoževali s "horizontalnimi sodelavkami", ženskami, ki so imele spolne odnose z nacisti. Ritualno so jih javno izsiljevali, zlorabljali in jim brili glave. Nekatere med njimi so bile prostitutke, druge so bile obupane matere samohranilke, ki so v zameno za seks z nacisti dobile hrano in osnovne potrebščine za svoje otroke.

Kot je poročal Express.hr, je pred meseci Norveška poslala uradno opravičilo tisočim ženskam, ki so bile aretirane in jim je bilo odvzeto državljanstvo zaradi domnevnih vojnih povezav z Nemci, katerih otroci so bili na koncu označeni za "otroke sramu". Med genocidom v Ruandi je bilo tudi veliko ubojev iz maščevanja ter posiljevanja žensk, a nikoli niso poskušali kaznovati žensk vojnih zločincev. Celo številni storilci so se odzvali ali na sodišču ali pred komisijami za resnico in spravo, vse z namenom zdravljenja družbe. Nekdanjo ministrico za družino Pauline Nyiramasuhuko je Mednarodno sodišče za Ruando obsodilo zaradi sodelovanja v genocidu in množičnem spolnem nasilju. V primeru Bosne in Hercegovine je bila obsojena Biljana Plavšić. V Bosni so bile ženske obsojene tudi na lokalnih sodiščih, a nikoli samo zaradi tega, ker so bile žene kriminalcev.

V primeru Islamske države razmere dodatno zapleta dejstvo, da so mnoge ženske iz tujine v njihove vrste vstopile pod prevaro, da se potem niso mogle rešiti, da so jim grozili s smrtjo, če bi poskusile zbežati. Sodišča v Sierri Leone so šla v povsem drugačno logiko; ustanovljeno je bilo ločeno sodišče, ki je rešene ženske in dekleta obravnavalo kot žrtve, ki so bile nato prisiljene v boj, prisilno delo ali spolno suženjstvo. Moškim, ki so jih tako obravnavali, pa so sodili zaradi zločinov proti človeštvu. Izredno sodišče v Kambodži prisilni zakon prav tako obravnava kot zločin proti človeštvu.

Bodo želeli maščevati materino in očetovo smrt?

Kar pa zadeva učiteljico iz Turčije, jo zdaj najverjetneje čaka izvršitev smrtne kazni v Bagdadu. Po sojenju je bila premeščena v zapor, skupaj s svojih majhnim sinkom. Če bo usmrčena, bo on končal v eni izmed sirotišnic, v katerih ni niti osnovnih pogojev za normalno življenje na tisoče otrok. In to, kar se bo zgodilo z njimi, bo imelo dolgotrajne posledice, ki bodo vidne še dolgo potem, ko se bo na Islamsko državo že povsem pozabilo. Težave bodo po besedah strokovnjakov nastale, ko bodo ti otroci dovolj stari, da bodo lahko sami odločali o svojem življenju. Prav mogoče je namreč, da bodo želeli maščevati smrti svojih staršev, in če se bodo začeli povezovati v večje skupine, je povsem mogoče, da bo nastala nova skrajno nasilna in globalno nevarna celica.