Zanimalo me je, kakšna je preteklost Angelce Likovič, kakšno življenje živi danes, kaj menijo o sodelovanju v resničnostnih šovih njeni domači in kakšno mnenje ima o tem, kako starši danes vzgajamo svoje otroke …

Odraščala sem na veliki hribovski kmetiji na Blečjem vrhu. To je devet kilometrov iz Grosupljega. V družini nas je bilo šest otrok – pet deklet in en fant. Slednji je ostal na kmetiji, danes pa se s kmetijstvom ukvarja tudi njegov sin, ki ima tudi pet otrok.

Spomini na moje otroštvo so izredno lepi. Živeli smo zelo skromno, hrano smo vso pridelali doma, starši so nas zelo zgodaj navajali na vsa kmečka opravila, saj takrat ni bilo nobenih strojev, vse so delali na roke. Ob delu smo se veliko pogovarjali, vse nesporazume – vzgojne probleme pa so naši starši reševali sproti in skupaj z nami. Spominjam se, da so v tistem času ustanavljali Kmetijske zadruge, zaradi česar so nam, razen nekaj njiv, pobrali vso zemljo. Moji starši so bili za tiste čase zelo napredni in so poslali v šolo kar tri hčere.

Kako so starši skrbeli za red in disciplino?

Starša sta si bila pri vzgoji zelo enotna, nikoli nisem začutila, da imata različno mnenje, to sta znala sama uskladiti. Pri nas je beseda nekaj veljala, otroci nismo mogli nič izsiljevati. Povedati pa moram, da tudi otroci nismo bili problematični, med sabo smo se razumeli, radi smo opravljali kmečka opravila.Večkrat smo se s sestrami dogovorile, da presenetimo starše in smo vstale ob peti uri zjutraj, šle okopavat na njivo in prišle ob sedmi uri na zajtrk. Oče in mama sta bila resnično ponosna na svoje otroke.

Kako sta se z možem spoznala?

V drugem letniku učiteljišča sem prišla stanovat v Grosuplje.Vsak dan sem hodila mimo hiše, kjer je živel Andrej. On je takrat obiskoval 2. letnik Srednje tehnične šole, v Ljubljano pa smo se vozili z vlakom. Že za novo leto mi je napisal kartico, vendar nisem vedela, da je to on. Takrat je bil še zelo mlad, saj je dve leti mlajši od mene.

Na vlaku je hotel biti v moji bližini in preko pogovorov sem kmalu spoznala, da je za svoja leta izredno resen, zadržan. To mi je bilo zelo všeč. Tako so se počasi začele pojavljati iskrice in čez dobro leto sva postala resnična prijatelja.

Andrej me je kmalu povabil k njim domov gledati televizijo, saj je pri nas doma takrat še nismo imeli. Zelo mi je bila všeč njegova pozornost, še posebej, ko mi je prinašal vrtnice z njihovega vrta. Ker je imel štipendijo, jaz pa ne, mi je priskočil na pomoč tudi z denarjem za malico. Takrat smo namreč dijaki živeli zelo skromno, nobenega zadrževanja po pouku v Ljubljani, nobenega pijančevanja ... Bili so lepi časi.

Veliko sva se pogovarjala o najini ljubezni in na začetku je bil zelo ljubosumen. Najin dogovor je bil, da se bova poročila takoj, ko odsluži leto in pol vojaščine, nato pa bi živela pri njegovih starših in adaptirala hišo. Imela sva resne pogovore in kmalu sem ga predstavila tudi našim domačim. K nam se je prvič pripeljal s 'fičkom'od očeta in to je bilo za tiste čase nekaj velikega.

Kje sta si ustvarila družino? Koliko otrok imata in kako sta jih vzgajala?

Rodila sta se nama dva otroka, sin in hči. Razlika med njima je le 11,5 meseca. Z Andrejem sva na začetku živela v eni sobi in skupnem gospodinjstvu z njegovimi starši, pozneje pa sva imela polovico hiše. Kmalu sva začela graditi novo hišo v Grosupljem, kjer živiva še danes. V rojstni hiši mojega moža pa živi najin sin Andrej z družino.

Tudi najina otroka sta bila navajena skromnosti. Zgodaj sva jih navajala na delo, veliko smo hodili pomagat mojim staršem na kmetijo, kjer sta spoznala in okusila tudi kmečka opravila.Vzgajala sva jih v vrednotah, ki so sprejemljive za vse občečloveške vrednote, ki pa izhajajo iz 10 božjih zapovedi. Danes sta oba poročena, sin je dipl. ing. strojništva, hči je dipl. vzgojiteljica. Imam tri vnuke, želela pa bi jih imeti še več.

Z možem sva upokojena že kar nekaj let. Za naju velja, da "upokojenci nimajo nikoli časa." Imam tri vrtove: enega v Grosupljem, drugega na Blečjem vrhu in tretjega v Savudriji. Večino zelenjave pridelava z možem sama. Prav v jeseni je veliko dela z vlaganjem in shranjevanjem za zimo. Moje vodilo je: paziti na zdravo prehrano, se vsakodnevno rekreirati in živeti v sožitju z možem in vsemi okoli sebe. Redno gledam tudi poročila ter sledim dogajanju na šolskem, političnem in gospodarskem področju. Menim namreč, da mora biti naša skupna skrb želja po bolj pravičnem življenju za vse in da moramo vsi delati za skupno dobro.

Kako so se odzvali vaši družinski člani, ko ste jim prvič povedali, da boste komentatorka v resničnostnem šovu?

Moja otroka in mož že dolgo vedo, da rada jasno in glasno povem svoje mnenje, da sem se vedno pripravljena pogovarjati ter da rada tudi prisluhnem. Že prej sem kar veliko nastopala v različnih oddajah in napisala veliko člankov iz najrazličnejših življenjskih področij. Prav zato niso bili nič presenečeni, ko sem povedala, da bom komentatorka v Kmetiji. Moji domači namreč vedo, da zelo dobro poznam kmečko življenje, da zelo rada delam na vrtu in da" nimam dlake na jeziku". Kadar jih ob sobotah povabim na kosilo, pa tudi kritično analiziramo moje nastope in članke.

Kaj pa na vašo medijsko pozornost reče vaš mož?

Mož Andrej me povsod spremlja. Čeprav je zelo kritičen, me pri delu podpira in mi je v veliko pomoč. O vsebinah se veliko pogovarjava in tudi usklajujeva mnenja. Zaveda se, da če je žena medijsko izpostavljena, ima tudi nasprotnike. On vedno pravi, da bi bilo lepo, da bi se s temi soočili ob kavici. Sicer pa je prepričan, da opravljam pošteno delo in sledim svojemu srcu in svojim vrednotam.

Kaj menite o vzgoji otrok s telesnim kaznovanjem?

Prepričana sem, da telesno kaznovanje ne sodi v šolo. V družini pa morajo biti jasno postavljena pravila in meje, ki jih morajo otroci upoštevati. V družinah, kjer se tudi veliko pogovarjajo o pravilih obnašanja, otroci odraščajo v pravo smer in tudi v šoli nimajo problemov. Je pa res, da gredo otroci kljub jasnim pravilom in vzgoji včasih čez mejo, takrat pa kazen mora biti. V skrajni sili ne bo nič pregrešnega, če jih bo otrok malo "dobil po riti", da si bo zapomnil. Tudi jaz se spomnim, da me je oče enkrat z metlo po zadnjici. Načeloma pa sem proti telesnemu kaznovanju in svetujem, da se družinski člani čim več pogovarjajo.

Menite, da danes starši otrokom preveč dovolijo?

Prepričana sem, da mnogi starši otrokom preveč dovolijo na vseh področjih. Ker imajo denar, jih preveč razvajajo z nepotrebnimi dobrinami. Zelo velike razlike so med otroki.

Mnogo premladim tudi dovolijo, da hodijo na različne zabave in ponočujejo. "Sodobni starši" prehitevajo in svojim otrokom vse dovolijo, še posebej deklicam, ki jih oblačijo kot odrasle in jih ličijo … To se ponavadi maščuje, kajti ko enkrat starši "vajeti" izpustijo, jih zelo težko potegnejo nazaj in zato nastajajo konflikti in veliki problemi. Starši morajo pri vzgoji imeti pravo mero, to je najbolj pomembno.
 

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na