V Sloveniji je ponudba animejev in mang zelo majhna, a lahko najnovejšim in mnogim nepoznanim naslovom sledimo po spletu. Kratko in jedrnato nam jih je opisal Blaž Juvan iz društva za ljubitelje animejev in mang – skupnost SloAnime.

Malo je tistih, ki vedo, da so pri nas predvajane risanke Čebelica Maja (Mitsubachi Maya no Bouken), Beli levček Kimba (Jungle Taitei), Barbapapa, Kuža Jan in trije kužketirji (Wanwan Sanjuushi) pravzaprav japonske risanke, ki so bile zaradi različnih razlogov narejene po predlogah tujih zgodb. In še danes veljajo za lepe risanke. Medtem japonski stripi oziroma mange sicer niso imeli takšnega vpliva, so se pa v zadnjem desetletju znašli na policah naših knjigarn in knjižnic.

Ni vsaka animirana risanka anime ...

Anime je beseda, ki na japonskem označuje vse vrste animacije. Vendar se na zahodu v praksi uporablja za označevanje animacij, ki specifično prihajajo iz Japonske in so namenjene japonskemu občinstvu. V čem je torej razlika med zahodnimi animacijami in japonskimi risankami? Temeljna razlika je v tem, da so animirane risanke večinoma primerne za vse starostne skupine, animeji pa so poleg te lastnosti razvrščeni še v vrsto specifičnih žanrov, ki so namenjeni točno določenim starostnim skupinam.

Obravnavajo lahko resnejše teme – problematiko odraščanja, nasilje, spolnost, življenjske prigode, zahodnjaške tabuje, težje razumljive poučne tematike, zato niso vedno primerni za otroke, saj so lahko nerazumljivi, nezanimivi in jih lahko tudi šokirajo. Seveda animeji obsegajo tudi otroške tematike, vendar jih od risank loči japonski stil likov, njihov poseben način pripovedovanja, pogosto pa so manj cenzurirani. Večina animejev nastopajočih likov nikoli ne deli le na 'črno' in 'belo,' kot je to pogosto v zahodnih animacijah, zato so mnoge situacije v zgodbah dvolične in v njih težko razločimo prave hudobneže in junake. Meja med dobrim in zlom je zelo tanka.

Mnogi animejski naslovi se ne bojijo tudi zajeti zelo dolge povezane zgodbe, ki se lahko na zaslonih predvajajo več let. Nazoren primer tega je One Piece, primeren za mladostnike, ki se predvaja že dvanajst let. To je tudi en najbolj popularnih naslovov na japonskem in tudi po svetu. Sicer je v njem veliko pretepanja, vendar ga odlikujejo odlični komični vložki, napeta dogajanja, presenetljivi preobrati in raznolike osebnosti likov. Po statistikah ga na Japonskem spremlja največ študentov, primeren pa je tudi za dekleta in vse druge gledalce. Enako popularnost ima tudi njegov izvirni medij 'manga,' po katerem je narejen.

... in ni vsak strip manga

Manga je japonska oblika stripa. Tako kot v primeru animejev beseda “'manga' označuje specifično japonske stripe, ki so namenjeni japonskemu občinstvu. Na Japonskem jih prebirajo vse starostne skupine, družbeni sloji in oba spola. Ker zajemajo preprostejše zgodbe kot tudi tiste mnogo težje, vsak bralec med njimi najde sebi primerno vsebino. Zajemajo lahko od zgodovinskih, ekoloških, verskih, kuharskih, tipično življenjskih, akcijskih, komičnih in vse do raznih šolskih zgodb. Mange se za razliko od nam znanih stripov bere tudi malce drugače. Začne se na zadnji strani in dogajanju sledimo od desne proti levi. Na enak način se berejo tudi dialogi znotraj okvirja. Mange izhajajo v izdajah, ki imajo vsa 200 strani, zgodbe se iz številke v številko povezujejo, kar lahko ustvari deset in več izdanih številk z eno samo nadaljevalno zgodbo. Bolj priljubljene mladinske mange imajo tudi več kot 50 izdanih številk s povezljivo zgodbo, ko One Piece, Naruto, Detective Conan. Omenimo lahko, da na Japonskem izdajo več tiskovin mang kot toaletnega papirja, kar veliko pove o njihovi priljubljenosti.