"Izguba otroka med nosečnostjo ali ob rojstvu je uničujoča tragedija za družino, ki se po svetu dogaja tiho, a prepogosto," je dejala Henrietta Fore, izvršna direktorica UNICEF-a. In ker se o tem premalo govori, starši pogosto mislijo in čutijo, da so sami v vsej tej bolečini. Pa vendar ni tako. Zato so se pri društvu Solzice odločili to spremeniti. Staršem posledično nudijo mesto oz. bolje rečeno 'skupnost', v kateri se lahko varno pogovarjajo o svoji bolečini, o izkušnji, čustvih in stiskah. "Sočutna pomoč ob smrti otroka. Ko zaboli izguba, ko se nam svet zamaje pod nogami. Ko moramo izstopiti iz znanih, uhojenih poti in se podati na nam neznano pot, ki je polna bolečih občutkov in vprašanj. In takrat je dobro, da vemo, da nismo sami in edini na svoji poti. Da so tukaj naši sopotniki, ki so preživeli podobno zgodbo in vedo, kako se počutimo," so na svoji strani zapisali v društvu Solzice. 

V društvu nudijo oporo in podporo ter pomoč vsem tistim, ki so v svojem življenju izkusili tisto najbolj bolečo izgubo – izgubo svojega otroka. "Hkrati pa je tukaj tudi mesto za vse tiste, ki se na kakršen koli način srečujete s smrtjo otroka oz. se želite približati žalujočim staršem. Ali pa morda potrebujete samo pogovor o minljivosti, o smrti. Kajti z lastnim odnosom do smrti oblikujemo odnos do ljudi, ki se srečujejo s smrtjo in žalovanjem. Šele potem lahko ponudimo sočutno podporo. Podporo brez obsojanja, brez napotkov, brez obtoževanj in nasvetov," so še dodali v društvu Solzice. Mi pa smo se z njimi med drugim pogovarjali tudi o tem, na kakšen način v društvu nudijo podporo, kdo vse se lahko obrne nanje in kje jih lahko kontaktirate. Pogovor si lahko preberete v spodnjih vrsticah.

Katere oblike pomoči nudite staršem ob boleči izkušnji, izgubi otroka oz. katere programe izvajate v društvu?

Društvo Solzice pomaga staršem, ki so doživeli smrt otroka med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu. Njim v spomin odpiramo spominske parke oziroma pokopališča, pomagamo pri ustvarjanju spominov na umrle otroke, pri pravnoformalnih zadevah in pokopih, sodelujemo s porodnišnicami, izvajamo individualna in skupinska srečanja. Vsako leto na mednarodni dan otrok, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu, društvo v znak spoštovanja organizira spominsko slovesnost, na kateri v zrak spustimo bele balone s posvetili.

Izdali smo knjigo Prazna zibka, strto srce, ki jo bomo drugo leto ponatisnili. Prisotni smo na spletni strani društva, imamo svojo skupino na Facebooku, sodelujemo v podobnih skupinah, ki so jih ustanovili starši. Sodelujemo z mediji. 

Organiziramo in izvajamo izkustvene delavnice za strokovne delavce, ki se srečujejo s to tematiko (zdravstveni delavci v porodnišnicah, socialni delavci, pediatri, psihologi).

Organiziramo podporne skupine, različne oblike in metode srečanja žalujočih staršev, žalujočih otrok in ostalih, ki so kakorkoli povezani s tematiko.

Pripravljamo različne oblike druženj ob praznikih oz. dnevih, s katerimi so žalujoči starši povezani.

Pripravljamo slovesa otrok, pomagamo pri ustvarjanju spominov ...

Se starši večinoma udeležujejo organiziranih srečanj? So odprti za tovrstna srečanja ali je tega zavedanja, kako pomembno se je v bolečini združiti z ostalimi ljudmi, pri nas še vedno premalo?

Od vsakega starša posamezno je odvisen njihov odziv. Nekateri se umaknejo vase, drugim ustreza pogovor, druženje. Žalovanje je intimen proces, vsakdo žaluje po svoje, v svojem tempu. Srečanj se starši udeležujejo glede na individualne potrebe, veliko raje pa pridejo na individualne pogovore oz. na druge oblike pomoči (učenje sprostitvenih tehnik; vizualizacije, meditacije, avtogeni treningi ...).

Na kakšen način se vam lahko žalujoči starši pridružijo? Kje vse vas lahko kontaktirajo?

V porodnišnici jim zdravstveni delavci ponudijo zgibanko, v kateri so napisani osnovni kontakti. Starši lahko kadar koli pokličejo na telefonsko številko 041 532 916, nas poiščejo na spletni strani www.solzice.si, napišejo elektronsko sporočilo na info@solzice.si ali poiščejo na družbenih omrežjih.

Kakšni so vaši nasveti za vse tiste, ki poznajo nekoga, ki je izgubil otroka? Na kakšen način mu lahko odvzamemo del bolečine, smo ob njem? Ljudje se namreč pogosto ne znajo vesti ob takšni tragediji, zato se žalujočega izogibajo. Kakšen naj bo po vašem primeren pristop do staršev, ki so izkusili tovrstno izgubo? 

Sočuten. Samo bodite ob nas in nas poslušajte ter tudi slišite. Ne obsojajte, ne dajajte napotkov, ker jih ni. Lažje nam je, da nam rečete, ne vem, kako ti je, mi je pa zate hudo in želim biti ob tebi. Ne recite nam, naj vas pokličemo, če bomo hoteli, ker se morda zgodi, da vas ne bomo. Ne zahtevajte od nas, da se moramo smejati, da ne smemo jokati. Raje nam podarite ramo, objem in jokajte z nami. Solze čistijo dušo in telo.

Ne govorite nam, da se je mati narava tako odločila, ne tolažite, da smo še mladi, da imamo lahko še otroke. Otrok, ki je umrl, ni nadomestljiv. Ne "tolažite" nas, ker tolažbe ni. Ne iščite besed, ker jih ni. Bodite ob nas, nas poskusite začutiti. In kar je najpomembnejše, ne pozabite na žalujoče starše. Okolica nekako da pravico staršu do žalovanja prva dva, morda tri mesece, potem pa od njih pričakuje, da bodo bolje. Ko šok mine, se začne sprejemanje in zavedanje. In takrat gre največkrat v odnosih z bližnjimi navzdol.

Se še vedno premalo govori o tovrstnih stiskah ljudi, si pred tem raje zatiskamo oči? Na kakšen način lahko posameznik pripomore k temu, da bosta postala izguba otroka in žalovanje za njim nekaj, o čemer se bomo lahko odkrito pogovarjali in si posledično odkrito stali ob strani?

Res je. Premalo se govori oz. ko se govori, tisti, ki jim ni treba slišati, ne slišijo. Pomembno je, da nas najdejo, ko nas potrebujejo, da vedo, da niso sami, da obstaja organizacija, ki se ukvarja s tovrstno tematiko. Vsak pa lahko pripomore na svoj način oz. je odvisno, kako sam doživlja minljivost, kakšen ima odnos do smrti vsak posameznik itd. Težko stojimo žalujočemu človeku ob strani, če se vzporedno tudi sami ukvarjamo z bolečinami in strahom, kar se tiče smrti oz. minljivosti. 

Se na vas obrne tudi kdo izmed prijateljev ali sorodnikov žalujočih staršev? 

Seveda. Na nas se obračajo stari starši, sorodniki in tudi prijatelji žalujočih staršev. Pogosto tudi sodelavci oz. delodajalci, ki ne vedo, kako se obnašati do žalujočih.

Parom, staršem, ki so izgubili otroka, pomagate tudi z različnimi vrstami metod in pristopov, kot so čuječnost, dihalne vaje, masažne vaje ipd. Na kakšen način jim lahko to pomaga blažiti stisko? Zakaj je pomembno, da se naučijo tovrstnih metod, kaj lahko s tem poznavanjem preprečijo?

Tako je. Žalovanju se ne moremo izogniti in tudi ne bi bilo prav. Žalovanje je edina pot v prihodnost. V novi dan. To je čas, ki je naporen za nas. Če ne prej, v žalovanju začutimo tudi tista čustva, ki smo jih morda kadarkoli prej uspešno potlačili. Ob smrti otroka pa privrejo na dan tudi vsa potlačena čustva. In potem se lahko vzporedno z žalovanjem ukvarjamo še z izzivi v odnosih in na osebnostni ravni. V takšnih obdobjih dobro denejo različne oblike in metode, ki nas v času žalovanja vsaj malo sprostijo in napolnijo z energijo, da lažje preživimo in funkcioniramo v tem času. Žalujoči starši se sprostijo, umirijo, naberejo moči in spoznavajo tudi samega sebe v procesu žalovanja. Začutijo lastna čustva in jih na primeren način izražajo. Vse občutke, vsa čustva, strahove moramo prepoznati in jih nato izraziti. Še vse prevečkrat slišimo tolažbe, kot so: "Ostani močna, ne jokaj, pozabi ..." vendar ni moč v tem, da smo močni in potlačimo čustva, temveč je moč v tem, da jih začutimo in jih dovolimo izraziti. Z različnimi metodami pa podpremo svoje telo in dušo.

Večkrat se zgodi, da ob tem pozabimo tudi na sorojence, ki so vpeti v izgubo brata ali sestre, ter tudi na stare starše. Tudi njim je hudo, tudi oni čutijo vso to bolečino in izgubo na svoj način. Kako se jim približati in na kakšen način jim lahko pomagate v vašem društvu?

Otroci čutijo starše. Mlajši kot je otrok, bolj je povezan s staršem na čustvenem področju. Velikokrat starši zamolčijo, otrokom ne želijo povedati z izgovorom, da so tako ali tako premajhni, da ne vedo, kaj se dogaja. Vendar je ravno obratno. Otrok čuti, da starša nista v redu, in izgubi primaren občutek varnosti. Ne ve, kaj se dogaja, kaj je narobe, ali je morda on kriv, da je mami žalostna ipd. Vedno svetujem, da otroka vključimo v proces žalovanja družine. Otrokom nastalo situacijo razložimo njegovi starosti primerno – otroci veliko bolje prenesejo resnico, kot "da tavajo v temi". Otroci smrt doživljajo veliko bolj naravno, brez prepričanj in strahu pred smrtjo. Ko sprašujejo o minljivosti, o smrti, jim postavite vprašanje: "Kaj pa ti misliš?" Dobili boste preproste, a tako globoke razlage, v katere boste tudi sami verjeli. Razjasniti jim moramo situacijo.

Pomembno je, da otroke vključimo, da se ne skrivamo za "veselim" izrazom, ker se otroci tako ne počutijo varne. 

Staršem pomagamo na način, da jih seznanjamo s tem, kaj otroci čutijo, doživljajo, in jim podajamo konkretne odgovore oz. pomagamo s konkretnimi vajami za žalujoče otroke.

Pridobili ste tudi status nevladne organizacije ter se s tem uvrstili na seznam društev, ki so upravičena do sredstev iz dohodnine. Na kakšen način lahko ljudje donirajo sredstva društvu? 

Letos smo pridobili status nevladne organizacije in lahko nam pomagate tako, da nam podarite do 1 % dohodnine. Vedno so dobrodošli prostovoljni prispevki na srečanjih, delavnicah, ki jih organiziramo. Hkrati pa smo dobili več možnosti za pridobitev oz. sodelovanje pri različnih projektih.

Za kaj vse lahko potem uporabite pridobljena sredstva? 

Pridobljena sredstva bomo porabili za aktivnosti in nove projekte, ki jih pripravljamo v društvu: otvoritev novih pokopališč, organizacija komemoracije ob individualnih in skupinskih pokopih otrok. Želeli bi organizirati še več predavanj, delavnic in drugih dogodkov, s katerimi bi ozaveščali javnost in hkrati nudili podporo žalujočim družinam. V bližnji prihodnosti bomo organizirali tudi vikend delavnice za žalujoče družine, na katerih bomo obdobje žalovanja povezali z osebnostno rastjo. Idej je veliko, ker pa smo do sedaj pridobivali finančna sredstva le donatorsko, smo toliko bolj veseli pridobljenega statusa, saj imamo veliko želja in vizij, ki jih lahko realiziramo tudi s pomočjo takšnih donacij.