Tabor za žalujoče otroke in mladostnike (Tabor za Levjesrčne):
• je tabor Slovenskega društva hospic, ki ga izvajajo v okviru programa žalovanja otrok in mladostnikov že od leta 1998,
• je 3,5-dnevni, vseslovenski tabor za žalujoče otroke in mladostnike, v starosti od 5 do 18 let, ki so doživeli smrt bližnje osebe in od izgube naj ne bi preteklo manj kot 3 mesece in ne več kot 2 leti,
• gradi prostor, v katerem se s pomočjo iger, vaj in pogovorov otroci odprejo drug drugemu, spregovorijo o pokojnem in svojem odnosu z njim ter prepoznajo svoje občutke, ki jih doživljajo ob izgubi,
• otrokom omogoča začeti ali nadaljevati pot po izgubi zanj pomembne osebe in jim je v pomoč, da izgubo prebolevajo zdravo in se lažje vključujejo v vsakdanje življenje,
• je za udeležence brezplačen.
Podpora Za izvedbo tabora pa potrebujejo vašo pomoč in bodo hvaležni vaših donacij. Več informacij dobite na spletni strani slovenskega društva Hospic. Naj vas nagovori tudi izsek iz himne Tabora za Levjesrčne: ''… Včasih ni dovolj, če si prisrčen, |
Kako se z otrokom pogovoriti o smrti? Kako otroku sporočiti žalostno novico in ali je prav, da odrasle vidi jokati? Kako naj mu pomagamo pri soočanju s strahovi, če pa smo tudi sami čustveno prizadeti? Na takšna in podobna vprašanja nam je odgovore pomagala iskati psihologinja s Filozofske fakultete Blanka Colnerič. Strah, jeza, žalost … kaj čutijo otroci? Pri otrocih je včasih težko ugotoviti, kaj čutijo, posebej pri mlajših, kjer besedno izražanje še ni docela razvito, ali pri tistih bolj introvertiranih, ki o svojih občutkih težje govorijo. Pogosto lahko na podlagi vedenjskih odzivov napačno presodimo o otrokovih čustvih. Pogovor o smrti (na primer domače živali) je priložnost, da nam otrok zaupa svoje strahove, kar je nadalje temelj za pogovor o boleči smrti bližnje osebe, kadar do nje pride. Je rušenje kock ali preigravanje pogreba odražanje otrokovih strahov? Psihologinja Colnerič pravi, da otrokovi strahovi niso vedno ubesedeni. ''Igra je otrokova resna aktivnost, eden osnovnih načinov uravnavanja čustev. Nekateri otroci izražajo jezo z neprestanim rušenjem stolpov iz kock, drugi rišejo, pojejo pesmice, preigravajo pogreb ali druge dogodke, ki so se jim vtisnili v spomin. Priporočljivo je, da različno igralno dejavnost podpremo brez vmešavanja, kot tihi opazovalci, ki smo otroku na razpolago, če morebitne vsebine v igri privedejo do potrebe po pogovoru.'' Je prav, da nas odrasle vidijo jokati, žalovati? Jok je naravni izraz žalosti, povsem razumljiv, tako pri otrocih kot odraslih. Številni odrasli menijo, da je jok treba pred otrokom skriti. V tem primeru se otroci lahko sprašujejo, ali smo zares žalostni, saj v zgodnjih obdobjih namreč čustvenega izražanja in doživljanja še ne razlikujejo in z žalostjo večinoma neločljivo povezujejo jok. Sprašujejo se tudi, ali je prav, da so žalostni oni. Če nam je jokati neprijetno, je dobro, da poiščemo drug način, s katerim izrazimo našo žalost ob izgubi. Ko umre bližnji, so misli lahko zelo težke, a pogovor o umrlem lahko ublaži občutja žalosti. Skupno žalovanje otroku daje občutek varnosti in gotovosti. Pomaga, če smo blizu ljudi, ki jih imamo radi, prav pa je tudi, da si vzamemo čas zase, če želimo biti nekaj časa sami. |
Komentarji (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV