Kamorkoli po svetu sem šla, pa vzemite to metaforično ali ne, nikjer niso drevesa tako zelena in košata, nikjer ni toliko kotičkov, kjer lahko najdeš mir sam s seboj. Še na popoldanskem sprehodu lahko opaziš zanimivo zaplato, upreš ročice v bok in se nejeverno čudiš, kako česa tako krasnega nisi opazil prej. Avtoceste in vasice se izgubijo nekje med brdi in dolinami, tako da konec koncev ne opaziš več drugega kot tisoč in eno naravno čudo.

Na to misel me je napeljala reklama za pivo. Iz velike države z več kot sto milijoni prebivalcev. Traja dobro minuto, kar pomeni dobro minuto kamnitega kanjona severa države, ki ga večinoma prekriva puščava, kamen ob kamnu. Kritična točka mojega solzenja je bila orkestralna spremljava njihovega ljudskega napeva. Pravijo, da lahko uspešno prodreš na trg, če ne prodajaš izdelka, ampak idejo, ki ga ta pooseblja in zadovoljstvo, ki pride z njim. Oni so pač pivo v svet uspešno izvozili zato, ker so prodajali neznosno lahkost bivanja, veselja, domoljublja, optimizma, sonca in kaktusov. V oči je bodla naklonjenost ostremu kamnu, ob katerega se lahko spotakneš, pečin, s katerih lahko padeš in se ubiješ in celotne pokrajine, v kateri lahko umreš od žeje, še preden sploh pomisliš na hrano. Seveda, to najhitreje opazi Slovenec, ki je navajen toliko zelenja na kupu, da ga oči naenkrat komaj 'prebavijo'. Roko na srce, tudi tisti, ki redko kdaj najdejo lepo besedo za Slovenijo, ne morejo reči, da jo je težko imeti rad.

In saj jo imamo radi, samo presneto hecno to izražamo. Kaj si o vsem tem mislijo otroci, ki jim je danes iz tržnega klobčiča, ki diši po amerikanizaciji in še čem drugem, težje izluščiti, kaj je res naše in kaj ne. Kako jim Slovenijo predstavljajo starši, ki so precej selektivno ponosni ali pa se s tem sploh posebej ne ubadajo. Krasno je piti mleko iz slovenskih dolin, ne da bi to vedeli, zraven pa brkljati po internetu ali imeti v rokah najnovejšo napravico, ki jo je k nam naplavila tržna moč onkraj Antlantika. Vse, kar oblečemo, prižigamo, ugašamo in vsakodnevno uporabljamo, je bilo po največji verjetnosti vsaj delno za drobiž sestavljeno na Kitajskem. In ko nam je vsega dneva dovolj, prižgemo televizijo in spustimo možgane na pašo, gledamo tujo produkcijo, ali pa našo, ki sledi modelu prve in ob kateri začneš globalno istovetiti z 'našim.' Kaj našega je sploh še naše oziroma kaj tujega smo že sprejeli za svoje?

Še naši starši so, morda bolj zaradi borbe za golo preživetje in ker so bili tako življenjsko odvisni od zemlje, ki jih je hranila, z rokami grebli po rjavi in dišeči slovenski zemlji. Po borbi za domovino sodeč, ki je v prejšnejm stoletju res ni manjkalo, mislim, da jih je vsaj večina prav dobro vedela, da so Slovenci. Danes se mi zdi, da naši mali, predvsem po naši krivdi, ker se nam zdi, da jih tako majhne ni treba obremenjevati še s tem, o slovenstvu vedo manj, kot so imeli njihovi stari starši od zemlje in dela za nohtom črnega. A še vedno smo tukaj, sicer nas je malo, smo pa trdoživi, trmasti in tudi tisti, zdaj rastejo v ponos svojemu narodu, bodo po vsej verjetni kmalu spoznali, da čisto takšnih ni nikjer na svetu. Zaenkrat pa so to, kar so, Slovenci v svojem otroškem svetu, ki ga poznajo. Svoj kasnejši odnos do sebe bodo oblikovali v sopostavitvi z drugimi in imeli radi to, kar jih od vseh njih dela drugačne.