V zadnjih letih pogosto poslušamo o milenijcih in njihovih težavah, ki so precej drugačne od tistih, ki so jih imeli iskalci zaposlitve pred njimi, a zato niso nič manjše. Takšne in drugačne težave, ovire in zaplete opisuje tudi originalna slovenska serija LP, Lena, ki se je z novo, 2. sezono včeraj vrnila na VOYO. Osem novih dvajsetminutnih epizod tudi tokrat sledi Leni (Sara Dirnbek), ki po uspešno opravljenem cilju (magisteriju), ugotovi, da jo je dosežen cilj postavil na začetek poti, ki jo bo morala prehoditi, da bo dosegla nov cilj: zaposlitev. Zgodba se tokrat osredotoči tudi na njene prijatelje in njihove življenjske zgodbe, kot obljubljata ustvarjalca serije, Eva Tomazin in Žan Žveplan, pa serija LP, Lena ostaja zvesta svoji drzni in hudomušni pripovedni strukturi, le da tokrat dobimo vpogled v življenje milenjicev skozi prizmo štirih različnih parov. S Saro Dirnbek smo se srečali le nekaj dni pred premiero, ko je priznala, da se tudi sama še vedno lovi. 'In najbrž se še nekaj časa bom. Tako kot Lena,' dodaja v smehu.

Serija LP, Lena ponuja vpogled v življenje in razmišljanje milenijcev. Sicer oba spadava v to generacijo, a vendar jaz vprašam tebe: kako se ti zdi, da se milenijci spopadajo s prehodom v odraslo življenje?

Zdi se mi, da v zraku vlada nek pesimizem. To se kaže tudi v maniri komunikacije, pogosto je 'jamranje'. Najbolj konstruktivno je, da si dejaven v tem, kaj je narobe, da to nasloviš in poskušaš izboljšati, kar je v tvoji moči. Kar ni, se pa sprijazniš. Ampak to je idealen scenarij, kako smo pa uspešni pri spoprijemanju s težavami, pa ne vem. Že sama pri sebi vidim, da je to odvisno od dneva. Zagotovo nikomur ni lahko in tudi tisti, za katere misliš, da jim je, imajo neke svoje težave. Nehvaležno se mi pa zdi komentiranje, ali je boljše danes ali včasih. Jaz poznam samo ta čas, v katerem živim sama, drugo so le zgodbe in videnja ljudi, ki so tisto doživeli.

Če se pomakneva še korak naprej, zdaj nam sledi generacija Z; kaj pa ob prehodu v odraslo življenje napoveduješ njim, kakšni izzivi so pred njimi?

Najbolj me skrbi tehnologija. Ne toliko tehnologija sama po sebi kot način, s katerim pristopamo do nje. Zdi se mi grozno, da človek na avtobusu ne more več zgolj sedeti in gledati skozi okno, ampak mora imeti ves čas nekaj v rokah. Skrbi me, kako se bodo ljudje v prihodnosti pogovarjali. Generacija naših staršev je še veliko bolj domača s klici, kar je vseeno bolj neposreden stik kot pisanje. Naša generacija pa si že zgolj piše, niti piše ne, sporazumeva se prek emotikonov. Kaj je potem naslednja stopnja? Šifrirani znaki s posrednikom? Ne vem, mislim, da se s tem lepe vrednote, manire pa tudi socializacija uničijo zaradi takšnih stvari. Tehnologijo bi morali uporabiti sebi v prid, ne v škodo. Poleg tega pa me skrbijo tudi okoljske težave. Upam, da se bomo kmalu zavedli, da se to dogaja nam, ne nekomu drugemu. Ne želim zavzeti superiornega položaja, da ne bo pomote, vsi pljuvamo v lastno skledo in ne delamo na samorefleksiji. Vsak posameznik naj se potrudi, kot se lahko in sprejme določene kompromise.

Ne bova razkrila preveč, a druga sezona se konča ... zanimivo. Na eni strani zelo odprto, po drugi strani pa na nek način pomirjajoče. Pa saj če razmišljamo o resničnem življenju ... Naj se zgodi nekaj še tako težkega, to ne pomeni konca. Kako se ti soočaš s težavami v življenju? Na koga se takrat obrneš in koga oz. kaj poslušaš?

Srečo imam, da imam dobro družino in dobre prijatelje, zato imam dežurne naslove, na katere se lahko obrnem (smeh). Nisem osamljena, čutim podporo in tega ne jemljem kot samoumevno, hvaležna sem za to. Najprej poiščem to zavetje, potem pa poskušam iz nastale situacije potegniti najboljše. Pomiriti se, predihati in nato greš naprej.

Kaj pa bi Sari, ki je morda vstopala v srednjo šolo ali pa se odločala o študiju, sporočila danes? Je kaj, kar bi rada vedela takrat?

Ja, da za vse v življenju pride pravi čas in da se mi ne rabi muditi. Naj bom bolj prijazna in bolj prizanesljiva do sebe. Če si tak, tudi navzven deluješ drugače. Hkrati pa se mi zdi nujno, da daš skozi stvari, ki si jih, saj z njimi prideš do spoznanj, ki ti pomagajo pozneje. Puberteta ni lahka za nikogar in tudi poznejša leta niso (smeh). Še vedno si isti človek, le z druge perspektive gledaš. Takrat morda začneš prevzemati vzorce starejših, za katere si govoril, da jih ne boš. Še huje, mogoče jih začneš ceniti (smeh)! Bolj ko odraščam, bolj se vračam tja, od koder sem prišla. Tistemu, ki sem se nekoč morda odrekala, se zdaj spet približujem. To je odraščanje.