Najino zlato pravilo je, da vedno pleševa, ko kuhava in vedno kuhava, ko pleševa. Če slučajno pozabim plesati, me glasek za mojim hrbtom opomni: »Mami, peši!«

Ugotovim, da sem ostala sama v kuhinji. Pokukam skozi okno in vidim, da si na balkonu in da v rokah držiš punčko. Skušaš ji dati svojo dudo in zavijaš jo v očkovo vetrovko, ki jo je pustil na stolu. Poješ ji in jo zibaš. Tako lepo te je gledati, gledati to nedolžnost in čarobnost časa, ko si otrok. Miška moja, naj se ti nikar ne mudi odrasti. Vem, da si boš to želela. Tudi jaz sem si. A prosim te, uživaj! Nabiraj kamenčke, skači po lužah in piskaj v trobentice. Lovi metulje. Opazuj mravlje in pleši na dežju. Valjaj se po suhem listju, v snegu delaj angelčke. Igraj se skrivalnice in skači gumitvist. Verjemi v Dedka Mraza in Zobno vilo. Skušaj najti Velikonočnega zajčka.

Tako lepo je biti otrok, takrat ni nič preveč otročje ali pretežko. Vse ima svoj smisel in kar ne gre tako, gre pa drugače. Otroci so čarobni in tako zelo iskreni. Brez napak in hudobij. Brez če-jev in strahu. Njihovo življenje je izpopolnjeno, ker si upajo živeti in se smejati na ves glas…saj so otroci.

Na štedilniku zacvrči, juha je podivjala in skočila iz lonca. Vrnem se v kuhinjo, saj so me misli odpeljale daleč stran. Pomolim glavo skozi balkonska vrata in ti vrnem tvoje besede: »Bianca, pleši!« V sekundi si pri meni in z roko v roki se vrtiva po kuhinji. Hvala ti, da sem spet lahko otrok!