Dedek je prinesel gugajočega konjiča,
babica lokomotivo, ki se premika
gor in dol in glasno žvižga,
teta veliko, pisano žogo,
stric pojočo, plišasto marogo ...
Tam v kotu so igrače, polna jih je soba.
Le gumb pritisneš
pa vse piska, hupa, tuli,
se zvija, skače, utripa,
poje, kokodajsa, se svetlika ...
Naš fant jih gleda, gleda,
za nobeno se ne more odločiti.
Vsega mu je že zadosti.
Utrujen je, preveč je direndaja.
Toliko igrač, med njimi pa nobene,
s katero zares bi se lahko igral.
Fantič je žalosten, osamljen,
zato zajoče.
Ta trenutek rad bi se crkljal.
Išče mamo, v naročje njeno hoče.

Milena Majcen