Slovenski pevki Manci Špik poleg glasbe največ na svetu pomeni družina. Ponosna teta si želi, da bi si jo ustvarila tudi sama in tako zapolnila še zadnji košček sestavljanke o sanjskem življenju. Manca namreč diha, pleše in utripa v ritmu svojih sanj. Njeno življenje je glasba in čeprav je bila v otroštvu zelo nesamozavestno in vase zaprto dekle, je danes dolgonoga lepotica vse tisto, o čemer si mala Manca ni upala sanjati. Kljub uspehom ostaja pevka skromna in spoštljiva ženska. Z žarečimi očmi se spominja otroštva, pokojne babice in dedka, ki sta pustila v njenem srcu pomemben pečat.

Z Manco sva poklepetali o odraščanju, vzgoji, prijateljih, njeni najljubši temi glasbi in življenjski poti, po kateri pogumno in ubrano stopa.

Kakšna je zgodba vaših staršev, kdaj sta se odločila za družino?

Ko sta se spoznala, je bila mama stara 16 let, oče pa 21. Skupaj sta že 44 let, rada pa se imata tako, kot da bi bila šele na začetku zveze. To zelo cenim, morda tudi zato, ker sta me učila, kako pomembno je spoštovanje med partnerjema in izkazovanje medsebojne ljubezni. Pri nas objemov in poljubov ni manjkalo, znali smo si pokazati, da se imamo radi in vesela sem, da je tako.

Njuna zgodba se je torej začela pred 44 leti, vendar je minilo kar nekaj časa, preden sta se poročila in se odločila za naraščaj. Mami je tako prvič rodila pri 27 letih, drugič pa pri 29.

Ste mlajša ali starejša sestra?

Mlajša. Sestra je dve leti starejša in je že mamica. Ima sina in hčerko, jaz pa sem ponosna teta in pridno nabiram kilometrino za svoje otroke, ki si jih zelo želim.

Nekateri ljudje nosijo v srcu spomine iz zelo ranega otroštva. Kakšen je vaš mozaik spominov?

Moj prvi spomin seže v tretje leto starosti. Bila sem še zelo majhna, vendar se jasno spominjam pokojne babice. Stare starše sem izgubila zelo zgodaj, dedija pri 13 letih, babico pa pri treh. Moj prvi spomin na življenje je babica, ki me v gugalniku 'crklja' in hrani. Žal ljube babice nisem bolje poznala, saj je prej umrla. Zelo navezana sem bila na dedija, ki je bil sonček naše družine in ga še danes zelo pogrešam. Vesela sem, da sem preživela nekaj let s starimi starši. Zdi sem mi namreč, da če živiš s starimi starši, drugače gledaš na življenje. Bolj spoštuješ ljudi, predvsem starejše in če jim prisluhneš, te lahko zelo veliko naučijo.

Kako sta vas starša vzgajala? Kdo je bil bolj strog, oče ali mama?

Bolj stroga je bila mama, predvsem zaradi tega, ker je učiteljica v šoli. Da te otroci spoštujejo, je potrebno vzpostaviti avtoriteto, sicer poskušajo hitro prestopiti meje. Oče ni bil strog, nikoli ni niti glasu povzdignil, še manj, da bi me udaril po riti. Ampak v kombinaciji z mamino, je bila njuna vzgoja ravno pravšnja …

Ste bili v šoli priljubljeni? Ste imeli veliko prijateljic?

Najbolj tesna prijateljstva sem spletla ravno v šolskih klopeh in še danes so del mojega življenja. Imam namreč tri prijateljice iz osnovne šole in eno iz srednje šole, s katerimi smo zelo navezane.

V šoli sem bila sramežljiva, vase zaprta in zelo nesamozavestna. Sama sebi sem se zdela najbolj grozna, obdobje odraščanja je bilo včasih zame zelo psihično naporno. Vendar če ne bi tega prestala, ne bi nikoli zrasla v to, kar sem danes. Sem se pa lepo razumela s sošolci, rada sem se učila in tako imela vedno lepe ocene. Tudi problematična nisem bila ali da bi kakor koli drugače staršem povzročala preglavice.

Bi rekli, da ste bolj očkova punčka?

Ja, vedno, pa ne le jaz, temveč obe s sestro. Ko sva bili majhni, sva mamo klicali mamica, očeta pa očica. Po tem si lahko predstavljate, da sva imeli očeta zelo radi in da sva njegovi punčki še danes.

Kako je bilo, ko ste začeli hoditi na zmenke? Je bil oče zelo zaščitniški?

Oče je vedno lepo sprejemal ljudi, ki so mi blizu. Tudi prvega fanta je lepo sprejel. Moji starši so sicer zaščitniški, vendar obenem zelo spoštljivi in zaupajo moji presoji. Res pa je, da s sestro nisva nikoli zlorabili njunega zaupanja.

Obiskovala sem srednjo vzgojiteljsko šolo v Ljubljani. Otroke imam namreč zelo rada. Nato sem obiskovala pedagoško fakulteto, a sem si med šolanjem premislila in odločila za drugo smer – študij slovenščine in jugoslovanskih jezikov. Moj načrt je namreč bil, da postanem učiteljica, vendar me je iz začrtane poti premamila ljubezen do glasbe. Danes sem vesela, da je tako in upam, da se bom lahko vse življenje ukvarjala z glasbo.

Osem let živim izključno od glasbe. Skupaj s poslovnim partnerjem in menedžerjem imam namreč agencijo Špik. Veliko delamo, smo pridni in zelo konkurenčni na trgu. Skratka imam super ekipo in sem zelo ponosna na vse moje sodelavce.

Ali kdaj razmišljate o tem, s čim bi se ukvarjali, če se ne bi podali v glasbene vode?

Verjetno bi stopala po maminih sledeh in postala učiteljica. Ne nazadnje sem se zaradi tega tudi odločila za to študijsko smer. Vendar četudi bi se lahko spet odločala, kaj bom delala v življenju, znova in znova bi izbrala glasbo.

Kako boste preživeli poletje?

Poletje bom preživela zelo delavno, skoraj vsak konec tedna imam namreč nastope. Upam, da bom imela en teden dopusta, saj si ga nisem privoščila že dve leti in že resnično hrepenim po oddihu. Rada bi se odpravila na sonce, plažo, uživala v okušanju nove hrane, pijače ter spoznavanju kulturnih znamenitosti …

Kje se vidite čez recimo pet let?

Vidim se na odrih po vsej Sloveniji, upam pa, da bom imela takrat že enega ali dva otroka in ljubečega moža.

Če bi lahko s čopičem narisali na papir svoje sanjsko življenje in bi se vse uresničilo, kaj bi narisali?

Pravzaprav ne bi svojega življenja narisala čisto nič drugače. Imam sanjsko službo in sem zelo vesela, da se lahko ukvarjam z glasbo, dostojno živim, potujem po vsej Sloveniji, spoznavam nove ljudi in nove kraje. To je res tisto najlepše, kar mi moj poklic prinaša. Pričarala pa bi si lepo hiško, dva otroka, hišnega ljubljenčka in ljubečega partnerja. Ob vsem tem ne sme manjkati moja družina, ki jo imam neizmerno rada. Oče, mama, sestra in njena družina mi pomenijo zelo veliko in upam, da se bomo še dolgo tako lepo razumeli …