Noge so nam hitro rasle, denarja za vedno nove kotalke pa nismo imeli ... A smo se znašli! Moji otroški druščini, v kateri je bil, recimo, tudi Gregor Fučka, idej za športno udejstvovanje ni nikdar zmanjkalo. V teh kotalkah smo potem igrali hokej – namesto paka je bila teniška žogica, gole pa smo naredili kar iz gajbic, ki smo si jih "sposodili" po kleteh. Sploh pozimi je bilo zelo zabavno, predvsem za naše starše. Sploh mame so bile zelo živčne ... Košarko smo igrali kar v rokavicah, na katerih smo porezali konice prstov, da smo lahko lažje držali žogo. Če je bilo igrišče zaledenelo, smo se ga lotili s krampi ... Potem pa smo spomladi ugotovili, da smo po ledu udarjali tako močno, da lahko brez težav ciljamo luknje s frnikolami ...

Ampak od vseh športov vas je že takoj najbolj prevzela košarka, kajne?

Ekipni športi na splošno, košarka pa najbolj – čeprav sem poizkusil še nogomet in tudi vaterpolo, a sem imel ali preveliko glavo ali pa so bile kapice premajhne (smeh). Ekipni športi so mi super, ker lahko deliš svoja športna čustva z drugimi. Veliko sem sanjal o tem, da mi bo uspelo, čeprav si nisem upal pomisliti, da se bodo sanje kdaj uresničile. "Mulc" iz Kranja v NBA? Ne vem, no ... Potem pa sem kril Michaela Jordana, ki se je ravno vrnil po avanturi z bejzbolom. Imel je številko 45, tako da sem še bolj mislil, da sanjam, a k sreči še vedno obstajajo videoposnetki! Sicer pa NBA ni to, kar nam želijo prikazati mediji, sem pa vsekakor vesel, da sem jo izkusil.

To je zame del igre. Stvari, ki so se dogajale, nisem načrtoval, kar zgodile so se. Je pa res, da že od nekdaj zame ni večje muke, kot pa če bi moral igrati pred praznimi tribunami. Ni emocij. Sicer pa mislim, da se je vez z navijači stkala kar sama od sebe. Če igraš agresivno, pa čeprav nisi najbolj talentiran, to gledalci začutijo in ti podarijo energijo, zaradi katere potem lažje odigraš tekmo. To energijo seveda potem želim navijačem tudi vračati.

Tudi sami ste oče treh otrok. Kaj se vam zdi najbolj pomembno za njih, če se osredotočimo predvsem na športno udejstvovanje?

Ne smemo jih siliti v nekaj, kar jim ni všeč. Mi smo se ukvarjali s športom, ker smo ga imeli radi, ne pa zato, da bi naredili kariero. Nismo imeli najboljše opreme, starši nam niso mogli priskrbeti najboljših trenerjev. Če želiš uspeti v športu, se mi zdi najbolj pomembno, da otroci vsaj tam nekje do 12. leta predvsem uživajo v športu. To mora biti strast, zabava. Otrok mora s treninga priti s svetlečimi očmi in rdečimi lici ter komaj čakati, da bo šel spet nazaj. Ni prav, da so nekateri že pri 12 letih naveličani športa, ker ga vanj silijo starši. Za resno ukvarjanje še pride čas. Ključna so srednješolska leta ...

Seveda vsi ne bodo uspeli, a vendarle je prav, da se čim bolj ukvarjajo s športom ...

Seveda. Bi pa rad poudaril, da talent ni vse – še zdaleč ne. Talent je pomemben na začetku, da se navdušiš za šport in opozoriš nase. Brez njega seveda ne gre, sta pa garaštvo in karakter – mentalna moč, v glavi moraš biti zmagovalec – lahko veliko bolj pomembna kot eleganca in mehkoba gibanja. Sploh garaštvo je zelo podcenjeno.

Se vam zdi, da so starši skozi leta postali preveč zaščitniški do svojih otrok in jim posvečajo premalo časa?

Vse ima svoje razloge. Nekoč so imeli starši drugačne službe, zdaj pa prihajajo domov ob petih, šestih – povsem "crknjeni". Hkrati pa jih zadnjih deset let tračarske revije in televizije ves čas bombardirajo s slabimi novicami in jih je strah za otroke, čeprav sam menim, da smo realno v Sloveniji zelo varni. Včasih je bilo žal drugače, tudi zavoljo manj tehnologije. Prišel si domov, vrgel torbo v kot, nekaj pojedel in šel na igrišče ... Nihče te ni poklical po telefonu, če prideš, ampak si pač šel. In igrišča so bila polna. Nekaj te otroške radosti do športa bi rad dal današnjemu rodu slovenskih otrok. Zato tudi še kako podpiram akcijo Dan z mojim športnim junakom. Komaj čakam!

Več o akciji, s katero lahko svojemu otroku omogočite nepozaben dan v družbi športnega junaka, najdete na www..mojsportnijunak.si.

Vas zanima, kaj počne danes nekdanja smučarska zvezda Urška Hrovat?