Vsi si želimo, da bi bilo v življenju vse lepo in prav. A vsakdo, tudi otroci, se včasih moramo sprijazniti s težkimi situacijami, kot je izguba najbližjega. S tem se strinja tudi študentka psihologije, Metka Dolanc, ki si želi spodbuditi pogovore z otroki o turobni, pa vendarle za vsakega človeka neizogibni temi, kot sta izguba in žalovanje. 

Pred tremi leti ste izgubili mlajšega brata, kako ste se spopadli s tem? 

Najprej bi želela poudariti, da vsak izmed nas žaluje na drugačen način. In vsako žalovanje je pravilno. Žalovanje ne more biti napačno. In sama sem morda žalovala na način, ki je morda nekoliko negativno predznačen. In sicer sem se zaprla vase. A lahko takšno žalovanje kritiziramo? Sama verjamem, da ne, saj sem poiskala način žalovanja, po katerem je bilo meni najlažje se soočati z izgubo. Tisti trenutek mi je bilo namreč najlažje, da sem se zaprla pred ostalimi in o tem nisem želela govoriti z njimi, ker je bilo preprosto pretežko. Spomini so boleli, okolica pa je vse skupaj sprejela na nek tak način, da sem imela občutek, da se me izogibajo. Posledično mi je bilo izjemno težko odpraviti se v družbo in med ljudi, saj sem čutila, da jim je bilo težko ob meni. Zato sem se zaprla vase in nisem želela svojih čustev deliti s svetom. 

Kako pa so se na vašo družinsko tragedijo odzvali učitelji? Kako je bilo doma?

S profesorji je bilo še nekoliko težje, nekaj podpore pa sem prejela od profesorice za slovenščino, ki mi je tudi pomagala, da sem svoja čustva ubesedila skozi zgodbo in mi je dala za ta način izražanja neko 'zeleno luč'.  Doma pa je bilo izredno, res izredno težko se pogovarjati o tem. Predvsem pri prijateljih pa sem čutila, da imajo nekakšno blokado in da se jim je bilo blazno težko o tem pogovarjati z menoj. Posledično sem podzavestno iskala drugačne načine, da bi čustva spravila na plan.

Se vam zdi, da se premalo govori o izgubi, smrti?

Ja, seveda. In ravno zato, ker je bilo videti, da se je prijateljem težko pogovarjati o tej temi, sem začela razmišljati v smeri, da če bi se morda več govorilo o smrti in izgubi že v času otroštva, bi bilo morda mojim prijateljem lažje pristopiti do mene, ko sem to potrebovala. Zdi pa se mi, da starši vedno rečejo: »Vi otroci ste še premajhni, vi otroci se ne smete o tem pogovarjati. To ni lepo.« Vsekakor to niso lepe teme, to so precej žalostne teme. Vendar se dogajajo. Smrt še vseeno obstaja in tudi otroci se s tem soočajo. 

Kako je po vašem treba pristopiti otrokom s to temo?

Ne želim pametovati, saj sama še nimam otrok. Vendar menim in govorim iz lastnih izkušenj, da če boste svojim otrokom prikrivali takšne teme in jim boste rekli, da dedek in babica nista umrla, to ne bo v redu. Kajti še vseeno sta umrla in ju ni več. Otroci pa se bodo morali s tem soočiti slej ko prej. Tega ne moremo skriti pred njimi in tudi ne zdi se mi prav, da bi jim tovrstne teme prikrivali. Zato menim, da bi se morali z otroci o tem pogovarjati in jim omogočiti lažje čustvovanje. Otroci namreč čutijo, da nekaj ni v redu, da se dogaja nekaj žalostnega, ne zmorejo pa sami razumeti situacije, če se z njimi o tem ne pogovorimo. 

Svojo izkušnjo ste na koncu vendarle delili z drugimi. Našli ste kanal, skozi katerega ste se lahko izrazili. O čem je govora?

Da, napisala sem otroško pravljico oz. slikanico, s katero na popolnoma enostaven, preprost način predstavljam ti dve temi; izgubo in žalovanje. Pravljica govori o želvji družini, ki je izgubila najmanjšo želvico in o tem, kako so se s tem spopadali vsak zase in vsi skupaj. Ko sem pisala zgodbo, se niti nisem osredotočala na to, zakaj sem izbrala ravno želvice. Zdelo se mi je, da so dovolj zanimivi liki za otroke. Simbolika, ki sem jo kasneje odkrivala, pa je očitno prišla popolnoma podzavestno. In sicer, želvice se tudi skrivajo v svoje oklepe, kadar jim je težko, ko jih je strah. In tudi ljudje se skrijemo v svoj oklep, kadar nam je težko in se na ta način poskušamo zavarovati pred drugimi. Ta oklep je naš ščit in si ne predstavljam, kako bi preživeli tovrstne izgube, če ne bi bili tako močni. Ne glede na to moč in trden oklep navzven, pa smo v sredini še vseeno mehki. In tudi želvice so takšne – kljub trdnemu oklepu so v svojem osrčju pravzaprav ranljive in mehke. Konec zgodbe pa sem želela narediti spodbuden in optimističen. Nauk zgodbice se zato skriva v tem, da žalovati ne moreš sam. Da na koncu je pomembno, da najdeš nekoga, s komer boš delil svoja čustva.

Kakšno sporočilo nosi dogajalni prostor? Gre tudi za simbolično povezavo?

Tudi v tem primeru sprva nisem razmišljala o tem, vendar imam občutek, da me je skozi pisanje res vodila podzavest, ki je ustvarjala tolikšno simboliko v likih, prostoru in sami zgodbi. Zgodbica se namreč odvija na otoku, sredi oceana in ta otok sem si predstavljala kot samotni otrok, na katerem živijo samo te štiri želvice. Na ta način sem pokazala, da tako kot je ta otok zaprt pred ostalimi bitji, je tudi družina neko zaprto jedro. In da je morda v vsem žalovanju izolirana od sveta. Rada bi poudarila, da so bili ves čas ob nas pri žalovanju bližnji prijatelji, družinski člani in znanci. Vendar na koncu večera, ko smo ugasnili luč, smo vseeno ostali sami trije. Zaspali smo še vseeno sami. Pri žalovanju so nam pomagali drugi, vendar na koncu smo bili v tem sami. Sami smo morali čez to. Morje v zgodbi pa predstavlja samo moč narave in njen vpliv na naša življenja. V naši zgodbi je bilo tako, da se je usoda 'vmešala' v naša življenja, zgodila se je nesreča, na katero žal nismo imeli vpliva. In tako se tudi morje ter njegova prostranost in mogočnost v zgodbi kažejo kot usoda, narava, ki je mogočnejša od človeka, v primerjavi s to majceno, od vseh izolirano družinico želvic.

Na kakšen način bi otroke spodbudili k pogovorom o tej temi?

Skozi zgodbo. S slikanico sem želela ravno otrokom olajšati pogovore o izgubi in žalovanju. Ta je namreč namenjena njim, vendar se mi zdi zelo pomembno, da jo berejo skupaj s starši. To pa zato, ker so otroci precej radovedna bitja in se jim med branjem utrne mnogo vprašanj, na katera pa je prav, da poiščejo odgovore skupaj s starši. Sicer bi si srčno želela, da bi jo v roke prijeli tudi učitelji, za katere bi imela eno mini nalogico. In sicer, da bi zgodbico predstavili na kateri izmed razrednih ur, kjer bi se z otroki pogovorili o tej temi, saj se mi zdi da v procesu šolanja sama žal nisem imela takšnih izkušenj in možnosti. Z veseljem bi sprejela tudi povabilo na pogovor ali predstavitev zgodbice na kateri izmed osnovnih šol ali vrtcev. Hkrati pa je tudi osnovnošolska učiteljica Nina Jelen napisala učno uro, ki jo bo z veseljem delila z vsemi, ki bi želeli zgodbo predstaviti svojim učencem in učenkam. 

Glavne like zgodbe je narisala sošolka Nastja Abdič. Kako sta se usklajevali? Je zajela bistvo vašega sporočila?

Z Nastjo sva zelo dobri prijateljici. Precej mi je pomagala pri žalovanju in je bila ob meni v težkih trenutkih, veliko sva se pogovarjali o tem. Nastja pa tudi sicer zelo rada riše in je za kakšen šolski projekt kdaj kaj narisala, nad čimer sem bila vedno navdušena, zato je bila ona moja prva misel, ko se je pojavilo vprašanje o ilustracijah slikanice. Pa tudi zato, ker sva si tako blizu in sem bila vesela, da bo to delal nekdo, ki me dobro pozna in me razume. S končnim rezultatom sva obe zelo zadovoljni in poudariti moram, da je Nastja ilustracije risala v času mature, tako da sem še posebej ponosna nanjo in kako zelo ji je to na koncu uspelo, hkrati pa je bila sprejeta na fakulteto, ki si jo je izbrala kot prvo na seznamu želja.

Kako pa je tematiko zgodbe sprejela okolica? 

Povratnih informacij je ogromno. Zelo sem vesela odziva in po tem sklepam, da otroških zgodbic na to temo primanjkuje in da so ljudje želeli to knjigo ravno iz tega razloga. Da z njo morda komu olajšajo obdobje žalovanja. Kar mi je ogromno pomenilo. Tako da trenutno že pripravljamo ponatis, za katerega pa še iščemo sponzorska sredstva, vendar ga načrtujemo predvidoma konec leta. Večino finančnega deleža, s katerim se je pokrila izdaja prvega tiska knjig, je namreč vložila moja družina, en del je prispeval Delavski dom Trbovlje. Doma smo se odločili, da gredo vsa sredstva od prodaje v dobrodelne namene, zato smo jih namenili otrokom in Društvu prijateljev mladine. Za ponatis se še odločamo, kako bo s financiranjem, odvisno če pridobimo sponzorska sredstva za izdajo, vendar pa si želimo in stremimo k temu, da bi šel tudi ta dobiček v dobrodelne namene. 

Kakšni so načrti za naprej? Kaj vas veseli, s čim nadgrajujete svoj vsakdan?

Ravno preden sva se dobili, sem prejela SMS-sporočilo s fakultete, da bo prvi semester predavanj v večini potekal na daljavo. Da ne bomo imeli predavanj v živo, tako da sem precej razočarana. Vpisala sem se na psihologijo, saj se mi zdi, da ima ta smer študija precej širine in mi bo posledično odprla več vrat. Tudi nekaj klinične psihologije je, pa psihologije dela, razvojne psihologije ... poleg pa bi želela imeti še cel kup aktivnosti in sem že vpisana v različne klube in delavnice, vendar pa se zavedam, da se bom najbrž morala čemu odpovedati, saj bo potrebno veliko učenja. Sicer bi si želela drugačen začetek študija, še posebej, ker sem prvi letnik. Epidemiološka slika je, kakršna pač je. Res pa sem si želela drugačen začetek, ker se mi zdi ta socialni stik, še posebej za nas, prve letnike, izjemno pomemben.