Zanosili ste pri 22 letih, ko ste bili še študentka. Kako vam je uspelo usklajevati vse obveznosti? Če bi lahko zdaj za nazaj kaj spremenili, bi se pozneje odločili za materinstvo ali bi vse skupaj ponovili?

Ko sem pri 22 zanosila, si niti v sanjah nisem predstavljala, kaj pomeni postati odgovoren starš. Ker sem imela najboljše starše, vzgled in ponos marsikomu, in sama postala tudi teta pri 20, sem s seboj nosila njihova znanja in izkušnje za vzgojo otrok. Vendar biti starš ne pomeni samo fizično imeti otroka, ga hraniti, previjati in oblačiti, temveč se mu moraš posvetiti z vso odgovornostjo in nesebično ljubeznijo. Zelo mlada sem stopila v čevlje starša, zato sem ogromno časa namenila branju strokovne literature, opazovanju in tipanju vzgojnih odzivov mladih mamic v mojem okolju. Priznam, ni mi bilo lahko, saj sem imela do dokončanja študija še kar nekaj let, a vendar menim, da sem svojo vlogo očitno odlično opravila. Ponosna sem nase, da mi je to uspelo. 

Verjamem pa, da mi brez svojih staršev to ne bi uspelo, kajti moja mami se je prav v tistem času, ko sem rodila, upokojila, zato sem imela veliko pomoč prav z njene strani. V času opravljanja študijskih obveznosti je na Anjo popazila ona. S svojimi izkušnjami in neizmerno ljubeznijo jo je vzgajala in vodila po poti mojega vsakdana.

Če pa bi imela na razpolago izbiro časa materinstva, zagotovo ne bi spremenila popolnoma nič. Še enkrat bi se odločila za isti korak. Hodila bi po isti poti, iskala nove ideje in smisel življenja, kajti z voljo in ljubeznijo, ki jo premorem, sem prepričana, da bi znova dosegla zastavljeni cilj.

Kaj je bilo najtežje pri vsej izkušnji mladega materinstva? Kje ste imeli največ podpore in kje ste videli največ izzivov? Kaj bi svetovali mladim mamicam študentkam?

V času mojega odraščanja je bilo mogoče že pri 15 letih opravljati počitniško delo, zato sem si vsako poletje po končani osnovni šoli začela tudi sama služiti denar. Hitro sem spoznala, da si s počitniškim delom lahko še kaj lepega privoščim. Ker sem v času študija že pred zanositvijo opravljala študentsko delo, sem s tem delom nadaljevala tudi v času nosečnosti. Spominjam se, kako sem visoko noseča hodila od hiše do hiše in prodajala žagice za hišna opravila. Ni mi bilo težko, saj sem vedela, da delam to zase in za svojo Anjo. Ko sem jo rodila, sem imela le štipendijo in prihranke, s katerimi sem lahko skrbela zanjo. Živela sem skromno. Hitro sem si poiskala zaposlitev, tudi ko je bila Anja še dojenček, zato so bili to najtežji trenutki, katerih se spominjam. Ker sem hodila še v šolo, delala in z vso predanostjo opravljala vlogo materinstva, je to bil zame največji izziv. Najbolj sem hvaležna svoji mami, ki mi je zmeraj in povsod stala ob strani in izkazovala vso svojo ljubezen. Ona je bila, in še vedno je, moj navdih. 

Potem ste dobili še en krasen naziv. Naziv babice. V čem se ta vloga razlikuje od vloge mame? Je res, da postane človek z leti bolj popustljiv, dostopen, razumevajoč do otrok?

Ko me je Anja pred leti vprašala, kako me bo klical moj vnuk, sem se za hip ustrašila. Upravičeno morda, saj je bila Anja še pred zaključkom študija in si vloge babice še nisem predstavljala. Danes, ko pomislim na tiste čase, se spomnim svoje nerodnosti, ko na Anjino vprašanje nisem znala odgovoriti. Babi, seveda! Moja vloga kot babica, je res nekaj posebnega. Ne samo zato, ker se reče, da sem babi, temveč tudi zato, kar čutim in doživljam. 

Zmeraj govorim: Starši so za vzgajanje, stari starši za razvajanje. Današnji svet se je namreč spremenil do te mere, da so otroci veliko svojega prostega časa za računalnikom, televizorjem ali pametnim telefonom. Starši so z vedno daljšimi delovniki preobremenjeni, otroci pa so zato vse bolj prepuščeni sami sebi. 

A k sreči je tudi pri nas vedno več pobud za razvijanje zdravega in aktivnega življenjskega sloga ter medsebojne komunikacije. K temu pa stremimo tudi učitelji na šolah. Starši so svojim otrokom najboljši vzor pri razvijanju odgovornosti do svojih obveznosti ter organiziranju prostega časa. Velikokrat pa so prav stari starši tisti, ki staršem priskočijo na pomoč in svoj čas z vnuki izkoristijo na kvaliteten način, kot ga znajo le oni. 

Med babico in vnuki ali med dedkom in vnuki se lahko splete močna, prav posebna vez. Zakaj menite, da se ta vez razlikuje od vseh ostalih? Kaj dela ta odnos med starimi starši in vnuki posebnega? 

Velikokrat so stari starši tisti, ki imajo več časa in zato lažje priskočijo na pomoč ter s tem razbremenijo starše. So manj obremenjeni z vsakodnevnimi obveznostmi, zato je njihov pristop veliko bolj umirjen in čustveno bogat, kar pozitivno vpliva na otroke, na razvoj njihovih medosebnih odnosov z vrstniki.

Katere teme so vas kot babico najbolj zanimale, pa jih morda niti niste našli na spletu? Je bil to povod vašega pisanja ali ste se že od nekdaj radi pisno izražali pa morda do takrat niste imeli tako močnega navdiha?

Moja družina je bila številčna. Bilo nas je precej in zmeraj sem opazovala svojo babico, kako je delila ljubezen med vnuki. Spraševala sem se ali je to sploh mogoče? Ali ni morda tako, da imaš nekoga bolj rad kot druge? 

Danes gledam na to drugače. Veliko sem prebrala in še več spraševala. Prav zato me odnos starih staršev do vnukov navdihuje še danes. Zanima me predvsem ljubezen, ki jo stari starši nudijo svojim vnukom. O beleženju svojih izkušenj sem razmišljala že pred časom, ko sem skozi svoje obdobje jadrala in si sama utirala pot. Odločitev je padla takrat, ko sem izvedela, da bom prvič postala babi. To je bil moj navdih za nastanek moderne babi in danes preko socialnih omrežij delim svoje misli, izkušnje in ideje.

Kakšen je vaš odnos z vnukom? Kaj najraje počneta, ko sta skupaj? 

Včasih se mi zdi, da sem malo obsedena z njim.  Vez, ki sva jo z vnukom Liamom vzpostavila, je tako tesna in ljubeča, da jo je z besedami težko opisati. Anja mi pravi, da včasih pretiravam. 

Najlepši trenutki, ki jih doživljava so predvsem zvečer, ko se umiri otroško srce, ko se potopiva v pravljični svet, ko se to majhno telesce stisne ob moje. Takrat nastopi le tišina in poglobljen spanec. Prebujanje je tiho, mirno in prisrčno, ko z nežnim glaskom slišim njegove besede: Babi, ti si pri meni spala. Rad te imam. Moje srce je v tistem trenutku izpolnjeno.

Ko sva skupaj, veliko časa presediva ob zlaganju Lego kock, saj so to trenutno njegove najljubše igrače. Vesela sem zanj, saj s tem razvija svoje kreativno razmišljanje in spretnosti, ki jih bo še kako potreboval v svojem življenju. Veliko tudi hodiva na sprehode, skupaj z njegovo sestrico in mojo vnukinjo Floro, ki je dopolnila osem mesecev. Liam jo ima izredno rad, do nje je zelo zaščitniški in ji želi biti veliki učitelj. Najina vez s Floro se intenzivno razvija, raste ter poglablja. Tudi ona je moje sonce, moja sreča in neskončna ljubezen. 

Zelo radi potujete. Katero mesto bi priporočali vsem starim staršem in zakaj? 

Res je, rada potujem. Že kot otrok sem komaj čakala poletne počitnice, ko smo se s starši odpravili na morje. Če pa bi zdaj izbirala med tem, kar sem v svojem življenju že doživela in videla, predlagam švedsko mesto Stockholm, ki me je prevzelo že po izkrcanju iz letala.

Stockholm je kraljevo mesto s preštevilnimi sprehajalnimi potmi, odprtimi ljudmi in s čudovitimi ogledi z ladjami. Prevozi so organizirani čisto po skandinavsko – točni in cenovno dosegljivi. 

Mesto je znano predvsem po svoji znameniti legi, saj je poleg kopnega, središče mesta, ki leži na neštetih otočkih jezera Mälaren, od tod je tudi ime Mesto na vodi oz. severne Benetke. Če bi sedaj izbirala, kam bi želela ponovno potovati, bi zagotovo izbrala to mesto. 

Moram pa omeniti tudi našo prečudovito Slovenijo, ki je izredno lepa, topla in me vedno znova navduši.

Tudi ustvarjanje v kuhinji vam ni tuje. Ali kdaj kuhata skupaj z vnučkom? Katera je njegova najljubša jed? 

Kuham pretežno čez vikend, ko se moja hiša napolni z ljudmi, ki so mi ljubi. Zelo rada kuham, manj pa pečem. Rada eksperimentiram, iščem nove okuse za gurmanske užitke. Najraje vrtim kuhalnico za raznorazne zelenjavne jedi, in pri tem se počutim najbolje. Ko je Liam pri meni, mi večkrat na stolčku priskoči na pomoč. Motiviran je še posebej takrat, ko mesim testo za kruh. Takrat mu omogočim neskončno veselje in oblike v podobah Spidermana so kmalu nared. 

Ko je bil še majhen, je oboževal vso hrano, najraje zelenjavo. Tudi danes ima rad praktično vse, čeprav pridejo tudi dnevi, ko se - še njemu najokusnejše hrane – seveda razen čokolade, ne dotakne.

Ste tudi svoji Anji kdaj zaupali kakšen skriven recept, ki bo najverjetneje romal iz roda v rod? Katera so še tista skupna zanimanja, hobiji, ki si jih delite s hčerko? 

Ko je bila Anja še majhna, sem jo zgodaj navajala na red, disciplino in doslednost. Vneto mi je sledila in se pridno učila. Včasih je bilo težko, ko je imela dolžnost pospraviti in očistiti stanovanje. Spomnim se, koliko časa je potrebovala, da je posesala samo svojo sobo ...  Danes se temu smejiva, ko obujava te trenutke, da je sesalec stal sredi dnevne sobe tudi po par dni. Sama sem vztrajala, da namesto nje ne opravim teh dolžnosti. To jo je tudi izučilo. Danes je pri svojem delu vztrajna in seveda dosledna tudi pri domačih opravilih. Do svoje družine je izjemno ljubeča in potrpežljiva. Prepričana sem, da je vsaj nekaj teh dobrih lastnosti posrkala od mene. Prav tako pa se zelo hitro uči iz svojih izkušenj, ki si jih nabira v svoji lastni družinici.

Recept, ki ga je Anja z velikim veseljem sprejela za svojega, so navodila za urejen videz, zdrave lase in lepe nohte. Ni pa pozabila moj moto, katerega sem ga pogosto omenjala: Če želiš uspeti, pojdi zmeraj do konca!

Danes Anja mene uči digitalnega marketinga, ki ga s pridom izkoriščam in uporabljam v vsakodnevnem objavljanju. Večkrat mi sedaj ona svetuje kaj obleči in kaj kupiti. Skratka, da bom imela dober outfit. Vesela in ponosna sem, da mi pomaga pri odločitvah, s sodobnejšimi pogledi, novimi zamislimi in idejami.

Kaj se je v vseh teh letih spremenilo pri načinu vzgoje? Ali opažate kakšne spremembe, za katere bi si želeli, da se ne bi zgodile? Katere vrednote in načini so tisti, ki jih še vedno izvajate pri vzgoji vnuka?

Ko gledam nazaj, ni preteklo veliko časa od teh velikih sprememb, ki jih zaznavam danes. Otroci so nekoč sledili svojim staršem, bili so v položaju, ko jim vse želje niso bile takoj uslišane in uresničene. Morali so malo potrpeti, ali pa celo pomagati pri družinskih opravilih, da so dosegli svoj cilj. Zdaj pa je skoraj tako, da otrok želje še niti ne izreče, pa mu starši že ugodijo. Ni več čarobnih pričakovanj in presenečenj.  Pri mladih opažam pomanjkanje delovnih navad in potrpežljivosti, svoj prosti čas pa po večini izkoristijo ob pametnem telefonu. Namesto tega bi lahko sodelovali pri domačih opravilih in pripravah na družinske dogodke. Starši velikokrat vse postorijo namesto svojega otroka z izgovorom, da so njihovi otroci še premajhni, da bi to zmogli.

Trudim se, da svojima vnukoma privzgajala vsaj delček svojih pozitivnih vrednot in navad, ki sem jih tudi sama prejela od svojih staršev. Zmeraj gledam, da Liam svoje igrače sam pospravi, da ima urejen ritem spanja in prehranjevanja brez sodobne tehnologije v rokah, da ima možnost sodelovati pri kakšni dejavnosti, ki jo izvajam. Otrok ni skorajda nikoli  premajhen za sodelovanje pri družinskih dejavnostih, pa čeprav zraven samo gleda. Njegovo vlogo pri tem seveda potrebno prilagoditi njegovi starosti. Uči pa se lahko počasi in postopoma, saj bo le tako razvil vztrajnost pri delu. 

Morda še kakšen nasvet ali dva za vse tiste gospe, ki bodo postale babice? 

Do svojega 50. leta, ko sem prvič postala babi, niti slučajno nisem razumela in ne verjela vsem tistim gospem, ki so s svojo ihto izkazovale privrženost in gojile ljubezen do svojih vnukov. Sedaj, ko sem doživela to zgodbo sama, vem, kaj je to pomenilo za njih. 

Moje misli bi želela deliti s starši in starimi starši na način, da poskusijo razumeti in sprejeti tako slabo, kot tudi dobro situacijo, da je življenje minljivo, zaradi česar je resnično pomembno, da ta kratki trenutek v večnosti izkoristimo kolikor se le da lepo. 

Še pomembneje pa je dejstvo, da nam je dano življenje, ki je lahko čudovito, velikokrat je tudi težko, polno preizkušenj, a vendar je zato zelo pomembno, da si ga sami dodatno ne otežimo. Hodimo po naši edinstveni poti proti cilju, ki bo velikokrat obsijana s soncem. 

Pri svoji letih življenja in po dobrih in slabih izkušnjah, bi želela predvsem nagovoriti mlade starše. Naj dovolijo otrokom živeti svoje življenje, naj dopuščajo sprejemati ljubezen njihovih starih staršev, saj je medgeneracijsko druženje pomemben kanal na poti našega vsakdana.  Na koncu želim dodati le to: Biti babica, je zame največji blagoslov življenja.