Običajno ljudje vneto pritrjujemo, kako je pomembno, da smo iskreni, ob tem pa le stežka prisluhnemo človeku, ki brez olepšav pove, kar misli in čuti. Kaj pa vi, vedno ubesedite svoje misli ali se skrivate za svojim nasmehom? Zapomnite si, da neizrečene besede bolijo bolj kot trenutek, ko jih povlečemo na plan.

Morda bi se lahko iz Esadine zgodbe kaj naučili, vsekakor pa je vredno razmisliti o tem iz vzgojnega stališča. Otroke namreč učimo, kako pomembno je, da govorijo resnico, v isti sapi pa jih karamo, ko izjavijo kaj takega, kar bi bilo bolje, da bi ostalo v njihovih malih glavicah.

Tudi Esadin mož se strinja, da bi boljše, če bi Esada svoje misli zadržala zase: " Morda bi ji bilo potem v življenju lažje, a takšno, kakršna je, sem sprejel, njeno iskrenost pa tudi zelo cenim."

Esada, s starši ste se iz Kosova preselili v Slovenijo, ko ste bili stari dve leti. Kako se spominjate obdobja odraščanja?

Spomnim se, da so starši zelo veliko delali in niso imeli dosti časa za nas. Sem pa zelo vesela, da so nas vzgojili v poštene ljudi, pri nas je namreč najbolj pomembno, da delaš to, kar govoriš, in da spoštuješ starše oz. družino. Kot otrok sem bila zelo trmasta, vse sem hotela narediti po svoje, tako da sem bila trd oreh za starše. Že kot deklica sem imela drugačen pogled na svet kot moji starši, opažam pa, da jim postajam čedalje bolj podobna. Drugače ni bilo moje obdobje odraščanja nič kaj drugačno kot pri večini, v najstniških letih sem bila zelo uporniška tako doma kot v šoli, a kljub temu sem bila dobra učenka. Bila sem zelo dobra športnica – šport mi je pomenil največ na svetu.

Kot deklici vam ni bilo vedno lahko. Srečevali ste se namreč z obsojanjem vrstnikov. Nam lahko zaupate kaj več o tem?

Res je, če te vrstnik prizadene, to boli bolj, kot če te starš okrega. Takrat mi ni bilo jasno, zakaj se vrstniki drugače obnašajo do mene, saj sem bila dobra učenka in nikoli nisem delala težav v šoli. Te jeze nisem zadrževala v sebi, ampak sem se skregala z vrstniki in jim poskusila dokazati, da smo enaki. Mislim, da je bil to moj obrambni mehanizem. Pozneje so me vrstniki sprejeli kot njim enako in od takrat naprej so moje dni bogatili samo še lepi trenutki. Za sprejetje med vrstnike se moram zahvaliti dobri prijateljici Živi, ki mi je pomagala sprejeti vrstnike, njim pa je pomagala sprejeti mene. Zelo sem ji hvaležna, še posebej, ker se zavedam, da veliko otrok nima te sreče. Zaradi tega imajo težave v šoli in tudi pozneje v življenju se soočajo z nizko samopodobo.

Zaradi teh izkušenj sem postala samozavestna, saj nisem dovolila, da to vpliva na mojo samopodobo. Tudi močnejša sem postala, saj sem se naučila, da se moram postavit zase in izražati svoje mišljenje, čustva … Na dolgi rok je to najbolje, saj nisi utesnjen v svojih neizrečenih mislih. Kdor me je sprejel in razumel, sva lahko postala zelo dobra prijatelja, kdor pa ne, pa pač ne.

Kako so vas vzgajali starši? Sta tudi mama in oče tako iskrena kot vi?

V naši kulturi je zelo pomemben karakter človeka in pregovor ''dober glas seže v deveto vas''. Tega me je učil že moj dedek. Tudi starši so me učili, naj bom vedno iskrena, tudi če to v določeni situaciji ni zaželeno. Pozneje sem spoznala, da ti iskrenost v življenju ne prinese nekih koristi, prinese pa ti dolgoročna in trdna prijateljstva, zaupanje. To pa je v življenju najbolj pomembno – vsaj meni, saj cenim, da me obkrožajo ljudje, ki so iskreni in dobri prijatelji.

Bošnjaška kultura vam v otroštvu ni bila blizu. Ste imeli kdaj zaradi tega težave?

Ko sem bila mlajša mi bošnjaška kultura ni bila blizu, ker te v bistvu vzgaja bolj okolje, v katerem živiš, to je slovenska kultura, takrat sem imela samo slovenske prijatelje in nisem se želela razlikovati od njih. Pozneje me je začela zanimati naša kultura in zgodovina, zato sem sama brskala po knjigah in internetu, spraševala starše in stare starše. Enkrat mi je učiteljica v srednji šoli rekla, da sem dober primer, kako uspešno združiti dve popolnoma različni kulturi. Trudila sem se pobrati od obeh le najboljše.

Kje ste spoznali svojega moža? Kako vam je všeč zakonsko življenje?

Moža sem spoznala prek družinskih prijateljev, ki so vztrajali kar pol leta, da bi naju seznanili. Zakonsko življenje mi je prineslo polno novih spoznanj, tako o odnosu med partnerjema kot o življenju na splošno in o gospodinjstvu. Naučila sem se, da moraš v zakon neprestano vlagati in se prilagajati, da bi partnerja postala eno. Začela sem razmišljati o svoji prihodnosti in kakšno življenje bom dala svojim otrokom, takrat je nastopila tudi želja po kmetiji. Vesela sem, da sem našla človeka s katerim imava isti pogled na svet in iste cilje ter da sem spoznala, kaj je prava ljubezen.

Želim si 5 otrok, mož pa kolikor bom želela (smeh). Imam sestro in brata ter nam je bilo zelo lepo, še lepše pa bi nam bilo, če bi imeli vsaj še enega brata. Mislim, da se lahko iz odnosa med bratom in sestro veliko naučiš. Lahko trdim, da sem marsikaj lažje prebrodila zaradi podpore brata in sestre. Mislim pa, da ko bom spoznala, koliko zahteva en otrok, da se bom šele takrat lahko odločila, koliko jih bova res imela.

Kako so vaši bližnji sprejeli novico, da boste sodelovali v resničnostnem šovu Kmetija išče lastnika?

Zelo pozitivno. Veseli jih, da sem spoznala kmečko življenje, ki sta ga živela moja starša in tudi, da želim svoje otroke vzgajati v zdravem okolju.

Omenili ste, da ste se v šov prijavili tudi zaradi tega, da bi preizkusili samo sebe. Kaj ste v teh tednih spoznali, se naučili o sebi?

Želela sem poskusiti to življenje v naravi brez današnje tehnologije in moram reči, da je fenomenalno. Ugotoviš, da ne potrebuješ nič kaj dosti za preživetje in srečo. Ugotovila sem, da sem zelo močna oseba, kar se tiče mojih načel, po drugi strani pa zelo ranljiva, včasih me prizadenejo malenkosti in planem v jok. Od ljudi pričakujem iskrenost in direktno izražanje misli, če niso takšni, me to prizadene. Morala sem bom naučiti sprejemati tudi take ljudi.

Niti ne. Na to sem bila pripravljena. Je pa res, da imam zelo goste in dolge lase ter sem imela velike muke s pranjem las z milom. Tako sem najbolj pogrešala šampon in mislim, da sem ostala brez polovice las (smeh). Drugače pa skozi takšno izkušnjo ugotoviš, da ne pogrešaš prav nič, razen ljud, ki jih imaš rad, začneš ceniti preproste stvari, kot so (topla) voda, moka, vrt, mleko, jajca …

Kako je bilo, ko ste se iz Kmetije vrnili domov? Kako so vas domači sprejeli, kaj ste si najprej privoščili?

Doma me je čakala cela družina in vsi so bili presrečni, da sem končno doma, po drugi strani malo žalostni, saj je malo manjkalo do finala. Toliko sem imela povedati o kmetiji, da sem si šele pozno v noč privoščila prho, to je bilo doživetje po dveh mesecih.

Z Vlasto sta stkali pristno prijateljstvo. Čeprav jo mnogi vidijo v luči prepirljivke, vi na to gledate povsem drugače, kajne?

Ja, res je, z Vlasto in Mišo smo postale dobre prijateljice. Veste, mi vidimo to kmetijo v drugi luči kot gledalci, saj smo jo doživeli in vemo veliko več kot drugi. Vlasta mi od začetka ni bila všeč, ker je bila tako glasna. Ko pa sem videla, da je to zaradi tega, ker ne želi, da kar koli ostane skrito, sem začela o njej razmišljati drugače. Do prepira je prišlo, ker se je ena stran želela pogovarjati, druga stran pa je vedno obrnila hrbet in potem se je odprla šele v kamero (Vesna, Vale in Darko). Tako je bilo že vse od začetka, kar nas je strašansko motilo. Vlasta je zelo iskrena in čustvena oseba, četudi je bilo prikazano drugače.

Lili Žagar nam je zaupala, kako se ji je v zadnjih mesecih spremenilo življenje

 Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na