Šolanje od doma – najbrž si nihče od nas ni predstavljal, da bo prišlo do tega, pa vendar je. Kako ste se prilagodili na šolanje preko računalniških zaslonov? Znani ste namreč po svojih kreativnih pristopih in iznajdljivosti. Kako so otroci sprejeli nov sistem izobraževanja?

Na takšno vprašanje so odgovorili že mnogi znani in manj znani strokovnjaki s področja šole in izobraževanja. Sedaj, ko je izkušnja poučevanja na daljavo že za nami, obstajajo številne študije in priporočila, kako poučevati na daljavo. V vsem kaosu ob prvih tednih, ko so učenci ostali doma, so se naredili obrisi poučevanja na daljavo. Tako tisti, ki so vešči tehnologije, in tisti, ki jim je tuja, so bili postavljeni pred dejstvo, da poiščejo poti do svojih učencev oz. dijakov. Sam sem ob razglasitvi epidemije, torej 13. marca, cel konec tedna namenil raziskovanju, kateri način komunikacije bi lahko bil v danem trenutku najbolj primeren. Vedno sem trdil, da medij, po katerem se poučuje, ni pomemben, ampak samo poučevanje, prav tako objavljena gradiva – niso pouk. Medij za poučevanje matematike je lahko peščena plaža, zelena tabla ali pa interaktivni zaslon, za vsakega pa potrebuješ poslušalce, da ne razlagaš sam sebi. Kar želim povedati, je to, da sem se zavedal, da kanal sporočanja obstaja, ampak spraševal sem se – kako naj ga uporabim? Odločil sem se, da postavim spletišče, na katerem sem imel objavljen urnik, kjer je otrok vsako jutro odprl uro za tisti dan. Spletišče se mi je zdelo najbolj primerno, ker deluje na vseh napravah, animacije in slike so lepo vidne in vse lepo drsi po zaslonu. Odpiranje številnih datotek zna biti za otroke zelo moteče. Ure na spletišču so ves čas sledile štirim točkam, in sicer: uvodna motivacija, razlaga, dodatno delo in domače naloge. Temu je sledilo srečanje v živo, ki sem ga neprekinjeno izvajal od 16. marca od 10. do 13. ure. V prvih tednih so bili učenci navdušeni in so z zanimanjem hodili na videosrečanja. Bilo je veliko smeha, spodrsljajev, vzajemnega učenja pri novostih in tudi tistega, za kar smo bili zbrani – učenja. Kot vsake stvari se tudi takšnega načina dela učenci naveličajo in sem monotonijo poskušal razbiti s kvizi, pogovori o aktualnih temah. Tako kot damo besedo učencem pri klasičnem pouku, je prav, da jo damo tudi pri tistem na daljavo, čeprav je tukaj treba misliti tudi na tehnično izvedbo.

Ste ponosni nanje? So se dobro in hitro prilagodili ali ste naleteli na kakšne težave tekom šolanja na daljavo?

Ne ponosen, navdušen! Sam sem na šolo, kjer poučujem, prišel dva tedna pred izbruhom korone tako, da sem še bolj ponosen na njih, ker so se tako odzivali na videosrečanja in ostalo delo na daljavo. Kar se tiče povezovanja na videosrečanja, so to hitro usvojili, še največ sivih las sem jim povzročal jaz, ko sem hotel, da svoja preverjanja znanja, ki so jih fotografirali, pošljejo v eni pdf datoteki, ki sem jo nato pregledal. S tem sem izgubil mnogokatero uro svojega časa, a se je splačalo v tej meri, da to sedaj znajo narediti tako šestošolci kot devetošolci. To sem dosegel tako, da sem jim razložil, da ko popravljam, mi je lažje odpreti eno datoteko z imenom in priimkom, kot pa deset fotografij z imenom DSC007432. Ko sem to omenil svoji srednješolki, me je samo debelo pogledala in učiteljici poslala ducat fotografij domačih nalog.

Kako pa ste se odzvali na razne negativne opazke in obsojanja s strani staršev, ki jih ni bilo malo? Da bi učitelji morali prevzeti vso odgovornost, saj ste za svoje delo plačani in popolnoma razbremeniti starše v času koronakrize? Kakšno je vaše stališče?

Posploševanja nikoli nisem imel rad. Seveda obstajajo primeri, ko vse ni šlo, kot bi moralo iti, a moramo razumeti, da je ta situacija za vse vpletene v vzgojno-izobraževalni proces bila nova. Pri svojem delu na daljavo sem od staršev zahteval le, da otroku omogočijo čim boljše pogoje za tovrstno delo. Tukaj velja poudariti, da je včasih nekdo, ki je vse delal zgolj preko mobilnika, bolje opravil delo kot nekdo, ki ima na razpolago zmogljiv računalnik in velik zaslon. Pri očitkih je treba v obzir vzeti tudi starost otrok. Starši mlajših učencev so prav gotovo preživeli veliko časa z njimi, ker pač še niso samostojni. Vzgojno gledano, je to dejansko velik plus, saj so preživljali čas s svojim otrokom. Tako "Spend some quality time" ni ostala le fraza iz ameriških filmov. Po moje glavnina očitkov leti na učitelje starejših učencev osnovnih šol in dijakov. Za očitki stoji predvsem to, da so nekateri učitelji, ki so zgolj objavili gradiva, prepustili vso razumevanje snovi učencem. Glede na to, da mnogi tega niso vešči, so se obračali na pomoč k staršem, ki pa so s prstom pokazali na učitelje, ki "ne delajo tistega, za kar so plačani". Številni učitelji so neupravičeno bili priča številnim očitkom. Za situacijo je namreč bilo krivo to, da ni bilo sistemske rešitve na ravni določene šole in nenazadnje tudi države. Tako so obstajale šole, ki so na nov način mehko presedlale v prvem tednu krize, druge pa so čakale na rešitve ministrstva, ki pa jih ni bilo, dokler učitelji praktiki nismo pokazali, v katero smer naj gre poučevanje na daljavo. Je pa res, da če učenci spoznajo vložen trud učitelja, to povedo in potem ni nerganja staršev. En učenec me je tako vprašal, če bom dobil večjo plačo, ker sem toliko delal? Vesel sem bil, da so opazili moje delo.

Po drugi strani so imeli starši v tem obdobju čas za spoznavanje svojih lastnih otrok in njihovih učnih navad. Hkrati so spoznali tudi kako zahtevno je vaše delo in koliko predanosti terja. Menite, da bodo zdaj znali bolj ceniti učiteljski poklic? Kakšni so bili odzivi staršev, njihove ugotovitve?

Kot učitelj neizmerno cenim vložen trud. Včasih še celo bolj, kot pa sam rezultat. Ko se trudiš, lahko da ti ne gre, dobiš napačno rešitev, a slej kot prej jo nekako najdeš. Takrat je veselje še večje, kot če bi ti uspelo v prvo. Starši so lahko v živo videli, koliko se trudijo njihovi otroci. Večina staršev je bila hvaležnih za delo, ki ga opravljamo, in smo zgledno sodelovali. Prav gotovo je marsikdo ponovil kakšno snov in obnovil lastno znanje. Ker je takrat šlo za izredno situacijo, smo vsi bili na istem čolnu, si želeli, da ostanemo zdravi in delali v dobro otrok. Dlje kot smo bili doma, bolj so tudi starši lahko uvideli, kako je lahko to na videz lahko učiteljsko delo, dokaj stresno. Starši so bili naša podaljšana roka in so otroke cukali za rokav in opominjali, da storijo to in ono obveznost. Prepričan pa sem, da če se ponovi novi val epidemije, da ne bodo toliko uvidevni in bodo upravičeno zahtevali sistemsko rešitev. Rešitev, ki bo predstavljala poučevanje in interakcijo med udeleženci, ne pa zgolj objavljanje gradiv.

Kot je bilo rečeno, bo pouk od septembra dalje znova potekal normalno. Kaj lahko učenci pričakujejo z začetkom letošnjega šolskega leta, se bodo primorani držati kakšnih novih pravil in ukrepov ali se bo vse vrnilo na stare tirnice?

Malo za šalo, so oni to obdobje, ko so delali od doma, poimenovali "koronapočitnice". Mnogi so bili dolgo pokonci, igrali video igrice in se zbujali ob desetih. Pol leta življenja s tem virusom je že za nami. Mislim, da smo se vsi navadili živeti s temi omejitvami, ki nam jih predpisuje NIJZ. Po mestu srečujem svoje učence, ki se med seboj družijo, in mislim, da jim bo najbolj manjkalo druženje med odmori in mešanje skupin. Kot veste, gremo v šolo po modelu B, kar pomeni, da se moramo držati priporočil NIJZ, kjer bodo učenci določenega oddelka ves čas v eni učilnici, učitelji pa se bodo izmenjevali. Vsa priporočila glede nošenja mask, higiene razkuževanja rok in drugih ukrepov pa ostanejo v veljavi. 

Kaj pa vi pričakujete v šolskem letu 2020/2021? Ste dobili kakšna posebna navodila in varnostne ukrepe s strani vodstva šole, kako ravnati, če se v oddelku pojavi okužba na strani učitelja ali učenca?

V primeru okužb so predvideni podmodeli, kjer lahko pride do zaprtja določenih oddelkov na šoli ali pa celotne šole. Zapiranje oddelka lahko določi ravnatelj na pobudo epidemiološke službe OE NIJZ. Takšen scenarij, kjer bo zaprt določen oddelek, se kaj lahko zgodi. Osebno mi je taka situacija, ko se del izobraževanja izvaja na daljavo in del v živo, torej kombinirani pouk, še najmanj všeč.

Imate kakšne nasvete ali sporočilo za učiteljske kolege osnovnih šol?

Menim, da so učiteljski kolegi vajeni marsičesa in se bodo znali spoprijeti z nastalo situacijo. Želim jim, da jim čim bolje uspe predati znanje učencem, na tej poti pa naj se imajo čim bolj lepo. Naj mlade glave spodbujajo h kritičnemu razmišljanju tudi do trenutne situacije. Ali smo del neke igre? Ali nas je zajel smrtonosni virus? Ali bomo z upoštevanjem navodil pregnali virus? Ali je rešitev prekuženost? Naj razmišljajo in povedo svoje mnenje. Tudi skupina ljudi, ki obtiči v dvigalu, lažje pričaka rešitev, če se med čakanjem, da se vrata odpro, bodrijo in tudi nasmejijo. Maska naj bo le kos tkanine, ki nas opominja na situacijo, ne pa tudi nekaj, kar nam jemlje veselje do radosti vsakdana.

Kaj pa bi zaželeli in svetovali učencem in učenkam, ki se vračajo v šolske klopi? 

Tako kot vedno jim bom zaželel, naj jim ne zmanjka vprašanj in vedoželjnosti. Naj jim ne zmanjka iskric v očeh, ki jih sproži nasmeh simpatije, uspeh pri opravljeni nalogi ali pa zgolj to, da so se zbudili zdravi, naspani in dobre volje.