Učni načrt za slovenščino za osnovno šolo, ki velja za 500 šol, 160.000 učencev in 5000 učiteljev je začel nastajati leta 1995, sprejet je bil leta 1998. Vmes je prišlo do dveh sprememb in sedaj je v veljavi učni načrt iz leta 2011, v minulem tednu pa je izšel predlog posodobljenega učnega načrta. Slednji je, kot je na današnji seji NKS dejala Blažičeva, neke vrste krpanka. Sama meni, da se iz tega tradicionalnega nastavka ne da narediti sodobnega modernega demokratičnega, v Evropo usmerjenega učnega načrta.

Kot je še dejala Blažičeva, ki je strokovnjakinja na področju mladinske literature, bi v učne načrte za slovenščino moralo biti vključenih ne le več avtoric, ampak tudi več svetovne književnost in ljudskega izročila, ki sedaj predstavlja le en odstotek, kar je, kot je dejala katastrofalno.

Mojca Poznanovič Jezeršek, vodja predmetne skupine za slovenščino na Zavodu RS za šolstvo, je poudarila, da so učni načrti podvrženi spremembam. Njihovo izhodišče je komunikacijski model pouka slovenščine, izbira knjižnih besedil pa je odvisna od ciljev pouka na določeni stopnji. V osnovni šoli je cilj motiviran bralec. Ker so učni načrti, kot je dejala, živa tvorba, bi v obveznem delu veljalo premisliti, kaj je potrebno zamenjati. Sama ob tem meni, da mora biti v osnovnošolskem izobraževanju kanon izključno nacionalni.

Pisateljica Barbara Simoniti, ustanoviteljica ženskega odbora Mira, ki deluje znotraj Slovenskega centra PEN, je poudarila, da je potrebno slabo zastopanost slovenskih avtoric v učnih načrtih gledati v širšem kontekstu. Zahodno Evropo je pred 25 let zajel val zanimanja za ženske avtorice, ki pa je pred Slovenijo obstal. Slovenija je tedaj razpravljala o tem, ali sploh potrebuje zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Slaba zastopanost avtoric v učnih načrtih je, kot je poudarila, odsev pomanjkanja sistemskega dela na tem področju.

Literatka Stanislava Repar meni, da se v Sloveniji goji enospolno dojemanje pojma književnosti, s tem pa tudi ustvarjanje spolnih stereotipov v družbi. Tako selektivni stik z literaturo lahko po njenem prepričanju pri mladih poškoduje zmožnost kritične presoje. Mladostnice so se denimo prisiljene identificirati z moškimi junaki, vse to pa se potem prenaša tudi v realno življenje. Kot je dejala, je vprašljivo tudi, ali se da to težavo rešiti le s kozmetičnimi popravki učnih načrtov, ali pa bi bilo potrebno spremeniti načelen pristop na tem področju.

Zoran Božič, predsednik komisije Državnega sveta za kulturo, znanost, šolstvo in šport ter predavatelj na Univerzi v Novi Gorici, meni, da je avtorice potrebno pripeljati v obvezni del učnih načrtov. Kot je dejal, so učni načrti posledica literarnega kanona, o njem pa so odločili moški ali pa ženske z moškimi očmi, ženski pogled manjka. Rešitev vidi v spremembi literarnega kanona, učne načrte pa kot najmočnejše orodje.