Strokovnjaki trdijo, da se sposobnost hitrega in zgodnjega učenja računanja in pismenosti velikokrat deduje, a genski zapisi, ki bi vplivali na razvoj teh sposobnosti, doslej niso bili znani.

V raziskavi, ki je zajela dvanajstletnike iz 2800 družin, so primerjali dvojčke in otroke, ki med seboj niso bili v sorodu.

Ugotavljali so, kako dobri so v matematiki, branju in razumevanju. Rezultate so povezali z njihovimi genomi.

Ugotovili so, da je med 10 in 50 odstotkov genov, ki vplivajo na sposobnosti branja, prisotnih tudi pri sposobnosti računanja. Manjša odstopanja, ki se pojavljajo med temi deljenimi geni, pa vplivajo na stopnjo spretnosti.

Vendar pa sposobnost ni odvisna le od genov, pomembno vlogo imata tudi šolanje in pomoč staršev, so poudarili raziskovalci.
"Podobni nizi manjših razlik v DNK so pomembni za branje in računanje," je dejal genetik Oliver Davis. "Vendar pa je jasno, kako zelo so pomembne naše življenjske izkušnje. Prav kompleksnost medsebojnega delovanja narave in vzgoje pri odraščanju nas oblikuje v to, kar smo," je dodal.

Profesor Robert Plomin je povedal, da je to prva raziskava, ki naj bi ocenila vpliv samega zapisa DNK na sposobnost učenja. Poudaril je, da ti nizi genov niso specifični za branje in računanje ter da moramo pri otrocih prepoznati tudi posamezne razlike. "To, da obstaja tako močan genetski vpliv, ne pomeni, da pri otrocih, ki se težko učijo, ne moremo nič narediti," je dejal.

"Dedovanje ne pomeni, da je neka stvar trdno določena. To pomeni le, da takšni otroci pri razvoju svojih sposobnosti zahtevajo več pozornosti staršev, šole in učiteljev," je dodal.