Nikakor nam ni všeč, ko nekdo kritizira način vzgoje ali dejanja nekoga drugega, ko gre za otroke. Najpogosteje gre zgolj za prelaganje materinske krivde na pleča tistih, ki že tako nosijo preveč. Toda ali obstaja trenutek, dogodek, situacija, v kateri je treba spregovoriti in podati jasno kritiko?

In kaj, ko gre za vaše prijatelje in imate v resnici najboljše namene in to res previdno poveste? Bi bilo takrat to sprejemljivo? O tej temi je na Redditu iskreno spregovoril očka, ki je uporabnike povprašal po mnenju. 

Sin njune družinske prijateljice je namreč skozi okno vrgel poročni prstan njegove žene, je zapisal. Seveda je bil razburjen, vendar je želel vedeti, ali je ravnal prav. Vse se je začelo, ko so njuni prijatelji prišli na kosilo.

"Ena od naših prijateljic, Nora, ima 4-letnega sina, ki je znan po tem, da je poreden," je moški zapisal v temi, ki je bila hitro zatem izbrisana. "Ne razume se z drugimi otroki in je nenehen vir joka in kričanja."

Nora je pripeljala sina in želel je zadremati. Gostiteljica je prijateljici pokazala sobo za goste in deček je zaspal, Nora pa se je vrnila v spodnje nadstropje, da bi se naprej družila. Ko se je fantek zbudil, je vidno razposajen prišel dol. "Smejal se je kot nor," je rekel moški. "V rokah je imel poročni prstan moje žene. Kate je zdravnica in svojega prstana ne nosi v službo. Pusti ga na najini nočni omarici. Očitno je šel v najino spalnico. Nori sem rekel, da bi rad, da mi vrne prstan. Ona pa je rekla, da mu bo sčasoma postal nezanimiv in da se moram sprostiti." 

Uh. Ne maramo, da nam to rečejo v takih situacijah, kajne? Nekaj minut pozneje je gostitelj malčka prosil, naj vrne prstan, nato pa je malček stekel do okna in prstan odvrgel na dvorišče. Še bolj glasen "uh".

Prijatelji ga pri tem niso podprli. "Res sem bil zelo jezen," je dejal moški. "Kate obožuje svoj prstan in dal sem ga narediti po meri z veliko podrobnostmi. Bil je res poseben, saj je spominjal na prstan iz družine njene babice, ki ga ni mogla imeti. Po vsem tem sem Nori povedal, da njen sin nima manir in da mora nekaj narediti glede tega –  ga mogoče odpeljati k psihologu, ker to ni zdravo otroško vedenje. Zelo se je razburila in odšla." 

Drugi gostje so storili enako in par je ostal sam, da bi iskal prstan. Prstana žal nista našla in oba sta bila nad vsem, kar se je zgodilo, zelo razočarana. Poleg tega so jima vsi prijatelji dejali, da morda malo pretiravata ...  Večina komentatorjev na Redditu pa je bila na njuni strani.

"Vaša 'skupina prijateljev' bi se lahko prav tako spravila na vse štiri in prečesala vsak centimeter vašega dvorišča, sicer jih nikoli več ne bodo povabili v svoj dom," je zapisala ena oseba. "Če nikoli ne najdeš prstana, lahko daš narediti nov prstan po natančnih specifikacijah, njegova mama pa ga lahko plača." "Otrok ne potrebuje zdravnika, potrebuje disciplino," je opazil tretji komentator.

Kaj menijo strokovnjaki?

Strokovnjaki za duševno zdravje, ki so komentirali primer za Parents.com, se strinjajo: gostitelja sta imela vso pravico, da sta bila razburjena, še posebej, ker ima prstan zanju nek globlji pomen, a stvari bi se dalo rešiti bolje. 

"Bolj konstruktiven način, potem ko je bil prstan odvržen skozi okno, bi bil, da bi nekajkrat globoko vdihnili in stopili korak nazaj ter se najprej poskusili pomiriti," je svetovala Abbey Sangmeister, licencirana terapevtka. "Potem pa bi bilo treba vse spodbuditi k iskanju prstana," je še dodala. 

Medtem ko je bila prošnja skupine prijateljev, da pomaga pri iskanju prstana, lahko produktivna, pa psihologinja poudarja, da je pogovor o otrokovem vedenju najbolje izvesti v zasebnosti. "Poudarjanje disciplinskega ali 'nenormalnega' vedenja v skupinskem okolju bo zagotovo spodbudilo obrambo in zadrego," pravi dr. Heidi L. Kar, višja svetovalka za pobude za duševno zdravje, travme in nasilje. 

Abbey Sangmeister še dodaja, da bi bilo vztrajanje, da otrok vrne prstan – kljub Norini zahtevi, naj se moški "samo sprosti" – bolj veljaven in verjetno tudi bolj konstruktiven pristop. "Preden bi otrok odvrgel prstan, bi bilo primerno, da starša potegnete na stran in zahtevate, da starš takoj vrne prstan," pravi Sangmeisterjeva. "Zakaj, ni treba pojasnjevati. Izjava: 'Želim, da mi takoj vrnete prstan, ki ga je vzel vaš otrok. Ne želim čakati, dokler se ga ne naveliča.' Oseba, ki poda to prošnjo, mora biti jasna in neposredna," še svetuje. 

Kako pa bi se vi odzvali?