Na enem izmed slovenskih starševskih portalov je razočarana uporabnica delila svojo življenjsko zgodbo, s katero je želela druge bralke opozoriti, naj bodo bolj previdne pri tem, koga si izbirajo za očeta svojih otrok. Sprva idilična izbira se je namreč zanjo sprevrgla v pekel. Življenje v mansardi, v hiši, kjer sta živela tast in tašča, pa v pravo nočno moro. Njen zapis si lahko preberete v spodnjih vrsticah.

No, moja zgodba se je nekako začela v Ljubljani, na fakulteti. Veliko sem obetala. Imela sem super fanta. Sošolca s faksa. Ampak so se žal najine poti razšle nekje v času diplome. Starša sta mi za nagrado kupila dvosobno stanovanje v Ljubljani, ki sem ga takoj raje oddala. Lep pasivni dohodek. 

Razmišljala sem o selitvi v tujino ali vsaj eno leto potovati. Raziskati svet. Pa me je nekaj vleklo domov. Odšla sem do staršev. Tam sem bila celo poletje in sem en dan na veselici srečala kolega iz srednje šole. Malo sva 'bluzila' tisto poletje in zgodilo se je, ko bi se morala odpraviti na pot v Anglijo, da me je zasnubil. Na nekem sprehodu mi je dal prstan. Priznam, takrat sem bila zaljubljena vanj. Bil je urejen, z očetom sta imela mehanično delavnico. Bil je nek tak vaški fant, gasilec, član podmladka, član nekih avto-moto zadev. Motorist. Ok. 

Še zdaj točno ne vem, zakaj, ampak sem rekla da. Brat in starši so bilo strašansko proti, saj je bil znan kot eno glasno tele, da on ni zame. Kmalu sem spoznala tudi njegove kolege, pričo in druge bodoče udeležence poroke. Njegovi kolegi so bili po obnašanju in govorjenju na ravni petletnikov. 

Njihove vaške lepotice pa so imele IQ manjši od blagajne v trgovini. Groza. Menile so se samo o estradi, znamkah, ki si jih ne moremo privoščiti, gledale so FB in ena drugi všečkale objave cele dneve. Vrhunec dneva pa so bile teme o obisku salona za nohte, ker nohti pa na vasi morajo biti. To je bistvo. Dolgi 5 cm, umetni. Bljak. Nisem dolgo zdržala tam. 

Predstavila sem ga tudi svojim kolegicam. Takoj so videle, da ni razgledan, da ni prav pameten, da ni za nek višji humor itd. One so mi želele bolj pustolovca, adrenalinca, popotnika, agenta, kar koli, samo njega ne. Pa še kar nisem poslušala. Mislila sem, da se bo spremenil, ali še huje, da ga bom jaz. Ne vem, kje sem imela glavo. Tast in tašča sta bila na začetku videti prijazna. 

Hiša iz 1970. leta. 360 teglov rož. Delavnica spodaj, na vrhu pa prostor za njunega sinčka, da bo imel gnezdo. Seveda je bila še prababica v enem kabinetu. Leži že 10 let. Najprej sva živela pri mojih starših in takrat se je še nekako znal obnašati. Dobila sem lepo službo v Ljubljani. Samo 10 minut hoje od mojega stanovanja. 

Moja ideja je bila, da se preseliva v Ljubljano. Takoj je bil proti. Tukaj ima kolege, gasilce, moto kolege, delavnico bo dobil od očeta itd. Ne gre. On ni za žabarijo. Prav, sem popustila. Začela sem se voziti 2 uri v eno smer z gnečo na cesti. Medtem ko sem jaz delala v Ljubljani, so oni trije urejali moje, najino življenje doma. 

Nekako sva zdržala do poroke spomladi. Že ob 11.00 je prišel pome pijan. Moj oče sploh ni več želel zraven na poroko, če ga mama ne bi prepričala. Besni so bili. Na civilnem obredu je stoje zaspal, na svadbi pa so ugrabili njega, ne neveste. Našli so ga nekje 2 km stran od poroke v nekem baru, mrtvo pijanega. Moji so do polnoči večinoma vsi odšli. Jaz pa sem ob polnoči sama jedla torto in plesala s svojo prijateljico. Polom. 

Grem na poročno potovanje. Ja, naredil je presenečenje, jaz trapa pa sem mislila, da bo res wow. Šla sva na Krk, v Njivice v prikolico njegove tete. Tri dni sem zdržala. Po poroki je življenje nekako steklo. Beri: bila sem sama skoraj cele dneve, on ni človek za izlete, je rekel, sobote je bil z gasilci ali pa z moto klubom, nedelje je spal za teden. Čez teden pa je bil ves dan v delavnici. Zvečer obvezno s sosedi ali kolegi na pivo. Jaz pa sem počasi sama urejala najin dom. 

Njegov dodatek so seveda bile nogavice povsod. Kot je**** stonoga. Od kavča do spalnice. Povsod. Kot da ima 10 let. Samo čistila sem lahko. Tast in tašča sta imela seveda svoje fore. Želela sem svoj vhod, pa sta rekla, da je škoda denarja, pa še skozi vrata bomo izgubljali toploto. Za piko na i je na vrata namontiral zapah, da si vedno moral zvoniti, da sta videla, kaj nosim domov. 

Kmalu je bila tema po 2 letih zakona, zakaj ni otrok. Tašča mi je rekla, da že sosedje čudno gledajo, še župnik ne more verjeti. Utrgalo se mi je, da verjetno si župnik želi novega fantka za zakristijo. Cel mesec nismo govorili. Kak mir ... Med drugim sta se nekega dne spomnila, ko sva se midva kregala, da me pokličeta k sebi na samo, da mi povesta, da pač moški so taki, da jaz nimam izkušenj z njimi, da ga vsi radi pijejo, žurajo, so s kolegi cele dneve, da naj mu ne zamerim. Utrgalo se mi je drugič. Nismo govorili 2 meseca. Njun sonček. Seveda. 

No, pa sem le zanosila in dobila lepega fantka. Začel je govoriti, kako bo zdaj vse drugače. Pa je bilo res? 24 ur po porodu so ga peljali na pumpanje na urgenco. Otrok je doma pomenil nove vojne. Tašča si je otroka lastila. Silila se je v vse. Pametovala o vsem. Kako je oblečen, kako glede hranjenja, kako spanje, previjanje. Jaz itak nimam pojma. Stalno je bila gor pri meni. Mi trije. Jaz, sin in tašča. Cele dneeeeve. Moj pa pride zvečer. Na večerjo. Pa še zanima ga, kaj dobrega sem mu skuhala. 

Tašča mi je otroka kar jemala, pa dajala v voziček in vozila po vasi, da bi jo videle sosede. Samo za to je šlo. Otrok je rastel. Kakšen halo je nastal, ker ga pri 11 mesecih nisem dala v varstvo tašči, ampak v vrtec. Raje ga dam v rejo kot njej, 200-odstotno. Najini dnevi so potekali nekako tako, zjutraj on v vrtec, jaz pa zatem v Ljubljano, dve uri vožnje v eno smer, nato pobiranje otroka iz vrtca, delo od doma do konca, ker nisem mogla drugače, ker sem morala vedno prej ven, zaradi vrtca. Moj ga je verjetno peljal 1x pa 2x dvignil. Vedno mi je rekel, sama si kriva, pa ga daj moji mami. NE. On pa je bil kvazi cel dan v delavnici. Dol pa en star Clio že 14 dni.

Važno, da je šel lovit kelnarce po službi. Zvečer pa za gospoda večerja, potem pa kavč. Midva pa čim prej spat s sinom, da ga ne motiva. Niti enkrat ga ni nahranil, niti enkrat ni vstal ponoči, niti enkrat mu ni zamenjal plenice. NIČ. Tujca sta bila. Sin ga je najprej zelo imel rad, potem pa je videl, da ga nikoli ni, da nič ne počneta in ga ni več maral. Niti ene knjigice mu ni prebral. Za vse sem bila sama. Pa sem stalno govorila, naj se več druži z njim. Nima časa, delavnica ne spi, je vedno rekel.

 A kako so bile videti naše počitnice? No, povem tudi to. 

Vsako leto smo šli, on, jaz in sin za 14 dni v prikolico v Njivice. Ja, tisto prikolico z najinega poročnega potovanja. To je bil zanje dogodek leta. Takrat je igral družinskega človeka. Se važil in lapal tam z vsakim kampistom, ki je imel pet minut časa. Prav iskal je ljudi. 

Vedno je dostavil neke ljudi, ki jih je ravno spoznal, kar meni v prikolico in verando. Pivo pa žar, vse, kar je znal, je bilo politi meso s pivom, potem pa to predstaviti kot njegovo idejo sočnosti. Ampak je vedno vse zažgal, kriv je bil pa žar, ki sem ga kao jaz izbrala. Tako, da sem tudi pekla na žaru, stregla enkrat Maji iz Komende, drugič Markotu iz Novega mesta. 

Vozil je pare, družine, po kampu je hodil kot pav. Prikolica, sup, ki ga ni znal uporabljati, razen leže, potem pa govoril, kako se tle ne stoji, pa seveda sklumpan BMW, kjer je na armaturki gorelo več lučk kot na moji novoletni smreki. Vedno sem prosila, da pridemo celi na morje in nazaj. Ogabno je tudi osvajal punce po kampu in mislil, da tega ne vidim. V resnici me je brigalo.

Kadar sem mu rekla, da bi rada spala z njim, je dejal, da je utrujen, na koncu pa je to opravil na hitro in trdil, da sem jaz kriva za to. Polom. Kolegom pa lapal lažne zgodbice o seksu v kampu in seksu s kelnarcami. Vse sem slišala. Po 14 dneh sva s sinom vedno šla, on pa je ostal dol v kampu sam s kampisti iz drugih prikolic in so lapali cele dneve, dokler ga ni teta nagnala domov k družini. Sita sem ga bila. Debel, zapit, kosmat, nagravžen. Bljak. Lapal v eno kot stara baba. Žalil. Res fuj.

Sin je nato šel v 1. razred. Takrat pa je prvič v 6 letih on ugotovil, da je oče. Zdaj bi se on igral fotra. Sin je želel na košarko. Nee. Šel bo na fuzbal. Sin je želel na kitaro. Neee, šel bo med gasilce. Seveda mu ni šlo nič od tega, ker je sovražil in njega in oba hobija. Mož pa ga je samo nadiral pa žalil, dokler nisem ponorela. Zakaj nogomet in gasilci? Zato, ker so tam sinovi kolegov iz vasi in bi on to tekmoval zdaj z njimi preko sina. Hodil je na vse tekme ob sobotah, da se je na tribuni drl, kako sin zanič igra, in pil z nogometnimi fotri. Nikoli se ni igral z njim nobenega športa. Potem pa čez noč zahteval super športnika. Pa tudi, kako naj bo? Mož če brcne žogo, gre na urgenco, torej sin ne more biti veliko boljši, a ne?! 

Nabiralo se je in nabiralo. Jesen 2023 pa je prinesla zbitje dna. Delavnico je prevzel od očeta, ampak on ni imel pojma sam. Vedno mu je tast vse pokazal, delal namesto njega. Sam pa je vse zafural. Stranke je izgubil, ker je delal servise na istem avtu tudi po štirikrat. Beseda pa hitro potuje. Mislil je, da ne vem. Predlagal je, da prodam stanovanje v Ljubljani, ki ga hranim za sina, da bo on kao zaprl vse skupaj, ker nima nič časa za naju. Pa ja, seveda. Brez denarja je. Zapravil bi rad mojega. Nočeva ga več okoli sebe. 

Druga zadeva pa je bila pri njegovih starih. Zbolela sta za prehladom in ležala. Začela sta mu javkati in nista vedela, da slišim, kakšna sem, nehvaležna za dom, da jima niti čaja ne prinesem, da kako bom pa skrbela za njiju šele, ko bosta obležala? PROSIM? JAZ NE BOM NIKOMUR BRISALA RITI, RAZEN SVOJIM STARŠEM ALI SINU ...  je**** naj se. Vsi trije. 

Naj vama zlati sinček riti briše pa čaj nosi. Pijan, bo še lažje šlo. Hvaležna naj bom za mansardo, ki je pisana še vedno na tasta. Opremila pa sem jo, razen cenenih kajlic, sama. Tudi sestavila vse sama. Po novem letu je obljubil, da gremo smučat. Sina sem želela dati na tečaj med počitnicami, ki zdaj prihajajo. Jaz nisem smučala, že odkar sem bila poročena, nato pa je ene 14 dni nazaj rekel, da ne gremo, da se mu ne da, da naj vse kenslam. Res sva se skregala. 

Decembra nisem smela sina peljati na noben božični sejem, pa tako si je želel. Zdaj ne smemo iti na smučanje. Pribil je, da je to hohštaplarija za žabarje, da naj kar grem tja med žabarje. Že tako nismo skupaj šli na en izlet. Aja, enkrat naju je peljal na Bled, pa še takrat se je skregal na poti nazaj kot pes. Sama sva šla s sinom kako soboto do mojih staršev ali kam v naravo, hribe, ko je on imel gasilce ali moto klub. 

To smučanje je bilo res banalno, ampak nato pa drugi večer, ko sem želela, da pride točno na večerjo, da se odkrito pomeniva. Njega niti 3 ure po tem ni bilo domov. S sinom sva se v 1 uri spakirala v moj avto. Poklicala sem brata za vsak slučaj, za varnost, če pride. Ni ga bilo. Tast pa tašča sta ga klicala, ni se javil. Jokala, kričala, da naj ostaneva. NE. Za vedno odhajava. Dovolj je. Konec je. 

Odšla sva k mojim staršem. Kjer bova do bližnjega datuma, ko gredo najemniki ven iz stanovanja v Ljubljani. Nato se seliva tja. V mir. V novo življenje. Sin je zdaj še v stari šoli, po selitvi pa gre v šolo v Ljubljano. Pisal je, klical je, grozil, prišel je na dom mojih staršev, pa sta ga oče in brat nagnala. Najel naj bi si že odvetnike. CSD me čaka. Sodišče me čaka. 

Grem na zob. Povedala sem mu, da ga ne bo več videl. Nikoli, pa če prodam vse in grem v ZDA. Zdaj bi ga on imel. V 7 letih ne ve niti njegove najljubše hrane ali barve, nikoli mu ni nič kupil, v 7 letih mu ni kupil niti nogavic. NIČ. Ampak zdaj bi pa on ga imel. Veliko sem tam pustila, sin tudi. Vse ni šlo v avto. Ampak nikoli več tja. Toliko let sem zapravila v tistem peklu. Dobro, da imam starše, brata z družino, sina, kolegice, dobro službo. To mi je vse.

Morala sem dati iz sebe. V poduk ostalim puncam. Samo ne dve generaciji skupaj, samo ne mansarde.