Porodna izkušnja Petre Znoj je drugačna. Ni samo lepa in radostna, temveč je – kot jo sama opisuje – travmatična. Sinova je rodila prezgodaj – v 29. tednu – in prvi tedni po porodu so bili polni strahu, občutkov krivde in osamljenosti. V borbi za preživetje svojih dvojčkov je našla podporo pri drugih mamicah nedonošenčkov in pri srčnem osebju bolnišnice, ki ji je pomagalo premagovati najtežje trenutke. Njena izkušnja jo je navdihnila za projekt "Junaki prvega nadstropja", ob katerem zbirajo zgodbe mamic nedonošenčkov za upanje in podporo drugim, ki preživljajo ali bodo v bodoče nekoč doživljale podobno.

Kakšni so bili največji izzivi, ko ste postali mamica nedonošenčkov? Kako ste se spopadali s čustvi, strahovi in stresom med bivanjem v porodnišnici?

Rojstvo nedonošenčkov je bila zame travmatična izkušnja.

Zastoj rasti in prekinjen pretok do enega od dvojčkov sta bila razloga, da so morali v 29. tednu narediti carski rez. Čeprav mi je ginekologinja povedala, da razlogi za zastoj rasti večinoma niso odvisni od mene oziroma da kot nosečnica nisem mogla kaj dosti vplivati na to, sem krivila samo sebe. Spraševala sem se, ali bi bilo drugače, če bi več počivala ali/in če bi jedla bolj zdravo. Premlevala sem vsako uro nosečnosti in razmišljala: "Kaj, če bi se v prvem trimesečju prisilila in kljub nemogoči jutranji slabosti pojedla več zelenjave? Kaj, če bi se več gibala?"

Ob večnem strahu "Jima bo uspelo? Bosta preživela?" in vprašanju, ali bom domov odšla sama ali z dvema otročkoma, sem se hkrati počutila še kot zares slaba mama. Očitala sem si: "Kakšna mama pripelje na svet svoja otroka, da se morata boriti, še preden ju lahko vzame v naročje? Kakšna mama dopusti, da se morata njena otroka prebiti skozi možganske krvavitve in napovedi cerebralne paralize, še preden ju lahko objame in jima pove, da nista sama?"

Poleg vse krivde, ki sem si jo naložila, je bil prisoten še občutek osamljenosti in jeze na svet z vprašanji: "Zakaj se je to zgodilo ravno meni? Kam naj se obrnem? Kdo mi bo znal pomagati?" Nekega dne sem pobrskala po spletu in videla, da se vsako leto rodi 1400 nedonošenčkov, kar pomeni 1400 mamic v podobni situaciji. A jaz sem se počutila tako sama na svetu ...

Vsaka mama lahko razume, kako zelo je bilo težko. Kaj pa vam je risalo nasmeh na obraz?

Kaj mi je risalo nasmeh na obraz? Vsak nov, četudi čisto majhen korak naprej. Vsakič, ko sem videla moja fanta, vsakič, ko smo se kengurujčkali. Spomnim se tudi trenutka, ko sem prišla na intenzivno in sta bila prvič oblečena v inkubatorjih. Spomin, ki mi še danes pogreje srce.

Od kod ste še črpali moč? Kje ste dobili podporo?

Lažje je bilo zaradi srčnih sester in zdravnikov na intenzivni negi, a največ sta mi pomagali moji zlati sostanovalki Eva in Petra. Eva je imela podobno situacijo kot jaz, le da sta bila njena dvojčka rojena nekaj tednov prej, tako da sem imela ob njej "vpogled v prihodnost". Petra me je navdihovala s svojo zgodbo. Njen junak je imel operacijo na srčku v Izraelu, a vendar je bila ves čas pozitivna in nasmejana.

Njuna podpora je bila neprecenljiva. Kajti na začetku sem imela občutek, kot da se je to zgodilo samo meni. Najverjetneje, ker nisem poznala nikogar drugega, ki bi imel nedonošenčka. V bistvu tega sploh nisem poznala. Obenem pa težko svojim bližnjim razložiš, kako se počutiš, kaj razmišljaš, kako ti je ... Tudi oni se ne morejo vživeti v situacijo. Ker kaj rečeš nekomu, ki ne ve, ali bodo njegovi otroci preživeli?

Da, v veliko pomoč mi je bilo, ko sem spoznala moji čudoviti cimri in pozneje seveda druge mamice. Navezale smo tesne stike, ki jih ohranjamo. Še danes pokličem Evo, ko se mi zdi, da ne zmorem. Zato da mi pove, da je pri njih enaka situacija in me malo potolaži.

Moč ste torej črpali in ste dobili pomembno podporo predvsem od mamic, ki so doživljale podobno. Ali od tukaj izvira ideja o zbiranju njihovih ganljivih zgodb?

Moja porodna izkušnja je bila razlog za začetek projekta "Junaki prvega nadstropja". V porodnišnici so me obdržali po pregledu v 29. tednu – 10 tednov prezgodaj. Na smrt me je bilo strah, ko sem v četrtem nadstropju ljubljanske porodnišnice čakala na končno odločitev, do kdaj lahko čakajo.

Brskala sem po internetu, da bi našla kakšno pozitivno zgodbo. Vedela sem, da ima manjši okoli 900 gramov, prebrala sem statistike, želela sem si motivacije, upanja. Takrat sem se odločila, da bom po vrnitvi iz porodnišnice domov začela ustvarjati tovrstne vsebine.

"Junaki prvega nadstropja" so nastali, ker menim, da se naši junaki tako močno borijo, da je treba povedati njihove zgodbe. Istočasno si želim, da bi zgodbe prinesle motivacijo in voljo mamam, ki jih še čaka ta pot. Skupaj z mamami, ki napišejo svoje zgodbe, torej ustvarjamo nekaj, kar daje podporo in motivacijo mamam, ki pridejo za nami.

Tako sem maja 2020 začela objavljati zgodbe malih borcev, ki mi jih pošiljajo njihove pogumne mamice. Vsak teden na profilu na Facebooku in Instagramu objavim novo zgodbo – od 500-gramskih junakov do dvojčkov, borcev, ki so preživeli operacije na srcu ... Nekateri živijo z minimalnimi posledicami, drugi z diagnozami motnje pozornosti, s težavami z ledvicami, ventrikli.

Vendar se naši borci ne dajo in bijejo bitko za življenje. Čeprav so veliki komaj za dlan.

Nagrada zame so sporočila, ki jih dobivam od mamic, ki mi povedo, da jim je prav ta projekt olajšal pot, ki so jo morale prehoditi, saj so vedele, da na nek način niso same. Zato z zbiranjem in objavljanjem zgodb nadaljujem, čeprav moja fanta že dolgo nista več dojenčka, velika zgolj za dlan. Želim si, da bi beseda o "Junakih prvega nadstropja" dosegla čim več mamic in tudi tistih, ki so njihova najmočnejša opora.

Želim si, da so zgodbe navdih in "lučka", ki pomaga skozi temno obdobje. Zavedam se, da otroci niso enaki, in seveda lahko v podobni situaciji pride do drugačnega razpleta. Vendar je že to, da prebereš podobno zgodbo, ki ima srečen konec, dovolj, da lažje preživiš situacijo ter ohraniš upanje in moč.

Kaj želite sporočiti staršem, ki razmišljajo o deljenju izkušenj z drugimi?

Vesela bom vsake zgodbe mame. Več kot je zgodb, več je možnosti, da se bo osamljena in obupana mama našla v eni izmed njih ter da bo v njej našla kanček upanja, ki ga močno potrebuje.

Vsem mamam, ki so zgodbo že delile, se vedno iz srca zahvalim, ker vem, da brez njih ne bi mogel obstajati srčen projekt. Hkrati vedno pozovem vse, ki še niso zapisale zgodbe, naj jo. Ključna razloga sta dva – prvi, ker skupaj ustvarjamo čudovit projekt, ki daje upanje, ter tudi, ker so se naši junaki močno borili in ker si zaslužijo, da je njihova zgodba zapisana. Tako, kot so zapisane zgodbe vseh legend.

Številne mame so že zapisale svoje zgodbe in nastala je že tretja knjiga "Junaki prvega nadstropja".

Da, letos ob našem prazniku, svetovnem dnevu prezgodaj rojenih otrok 17. novembra, izide že tretja knjiga zbranih zgodb nedonošenčkov, ki so jih mame z vami delile v letu 2022. Že od vsega začetka sem načrtovala, da bodo zgodbe objavljene tudi v obliki knjige v želji, da so naše zgodbe tudi nekaj, kar lahko primeš v roko. Seveda projekt ne bi mogel zaživeti brez družbenih omrežij, saj sem le tako lahko dosegla takšno število mam, ki delijo svoje zgodbe.

Borba naših malih junakov in pa seveda tudi nas, staršev, izraža pogum, ki mora pristati na knjižnih policah vsepovsod. Borci za življenje si to zaslužijo.

Tokratna zelena knjižica vsebuje 29 zgodb, ki vas ne bodo pustile ravnodušne. Knjiga ni le spomin na težke dni, ampak je hkrati namenjena osveščanju o neverjetni moči nedonošenčkov in njihovih staršev ter opora in moč vsem, ki se bodo nekoč, nekdaj še spoprijeli s situacijo. Naši borci naj bodo v navdih, da se v življenju nikoli ne predajte, ne glede na to, v kakšni situaciji ste.

Vaša izkušnja, ki ste jo prav tako delili, je bila sprva težka, a konec je srečen. Kakšno je vaše življenje danes in kako je rojstvo nedonošenčkov vplivalo na vas, na vašo družino?

Adam in Žan sta julija dopolnila štiri leta ter sta samosvoja fantka, polna energije in življenja. Imamo veliko srečo, da nimata hujših zdravstvenih posledic (Adam ima rahlo motnjo pozornosti). Ko ju pogledam, kar ne morem verjeti, da sta že tako velika. Sta razigrana, sta moji ljubezni in sončka ... Seveda pa me kot vsi štiriletniki tudi občasno spravita ob živce, ko uveljavljata svojo voljo.

Izkušnja me je naučila, da ni treba, da je vse popolno za lepo življenje. Včasih pridejo na našo pot tudi dogodki "z napakami" in takrat je treba iti počasi, korak po korak. Tako se zdaj ne obremenjujem vnaprej, kako bo Adam sodeloval v šoli, ker je tako hiperaktiven, ampak se raje ukvarjam, kam se bomo danes peljali s kolesom in kaj bomo jedli za večerjo. Ko bo prišla težava, pa se bomo ukvarjali z njo. Zdaj tudi dobro vem, da ni pretežka nobena stvar, ki nam jo prinese življenje. Dobimo točno toliko, kot zmoremo preživeti in prenesti. In če se lahko borijo naši najmanjši, se lahko borimo tudi mi.

Kaj bi ob koncu sporočili mamicam nedonošenčkov? Mamicam, ki so trenutno v porodnišnici s svojimi malimi borci?

Vem, da je težko. Vzemite dan po dan. Praznujte male zmage. Jokajte, ko je težko, in veselite se, ko je lepo. Hitro bo minilo in kmalu se boste s svojimi čudeži crkljale na domačem kavču. Vaši borci se borijo, zato poiščite moč v sebi in se borite skupaj z njimi. Potrebujejo vašo podporo.