Brigita, kakšne vzgoje ste bili deležni v otroštvu in katere vrednote so vas spremljale med odraščanjem?

S strani staršev sem bila deležna precej stroge vzgoje, brez popuščanja. Predvsem mami je bila zelo stroga in načelna – sem jima pa za to danes zelo hvaležna, saj sta me s tem naučila delavnosti, strpnosti in vztrajnosti. Najlepše, kar sta dala meni in sestri Marjetki, pa je bilo zaupanje in podpiranje na vseh področjih, ki so naju veselila. Moralne vrednote, kot so iskrenost, odgovornost in poštenost, so bile v moji družini najpomembnejše. Od nekdaj sem bila zelo pozorna in prijazna do soljudi. Starejšim in šibkejšim sem se vedno trudila pomagati. Še danes se naju s sestro nekateri starejši ljudje spominjajo tudi po nenehnem pozdravljanju mimoidočih.

Kdaj ste se začeli ukvarjati z glasbo in kdo vas je pravzaprav usmeril na glasbeno pot?

Na glasbeno pot sta mene in sestro usmerila starša. Oba sta se ukvarjala z glasbo, saj sta igrala v pihalnem orkestru Kapele in pri različnih narodnozabavnih ansamblih. Zato je imela glasba v naši družini zelo pomembno vlogo. Tudi vaje z ansamblom sta imela pri nas doma, zato je bilo pri nas res kar naprej veselo.

Glasba je bila torej del vašega vsakdana ...

Da, kar naprej smo jo poslušali, igrali ali skupaj prepevali. Tudi če sva bili s sestro sami doma, sva se najraje zadrževali kar v hiši in izkoriščali akustiko hodnika za svoje petje. Peli sva zelo radi. Pri mojih desetih letih sta naju starša vpisala v glasbeno šolo v Brežicah, kjer sem začela igrati klavir, sestra pa violino. Že po prvih urah klavirja in nauka o glasbi sem bila dokončno okužena z željo po nenehnem znanju na tem področju. Starša sta naju na glasbenem področju zelo podpirala in se skupaj z nama veselila uspehov.

Uh, ja, tudi zame je bilo to obdobje zelo zanimivo (smeh). Začela sem kot zelo umirjena in pridna najstnica, zaljubljena v klavir in glasbo na splošno. Osnovna šola mi ni bila ravno pri srcu. Raje kot pri zvezku oziroma dodatnih obšolskih dejavnostih sem "zabijala" čas ob klavirju. Uspešno opravljen sprejemni preizkus na srednji glasbeni šoli v Mariboru mi je odprl vrata v svet mojih sanj. Začela sem neznansko uživati in kot zelo uspešna dijakinja srednje glasbene šole pridobila veliko tudi samozavesti. V tretjem letniku srednje šole sta naju s sestro povabili k sodelovanju tudi fantje iz skupine Tajfun in začeli sva se resneje udejstvovati tudi v zabavni glasbi. To so bila res prijetna leta. S fanti iz skupine sva že prej prijateljevali, saj smo bili skoraj vsi sosedje, in tako smo potem tudi kot skupina skoraj ves prosti čas zapravili skupaj. Bodisi na vajah, ki smo jih imeli pri nas doma, bodisi na nastopih, ki smo jih imeli kar veliko.

Kako sta na vaše sodelovanje s fanti gledala starša? Vam morda kakšen spomin iz tega obdobja še posebej izvabi nasmeh na obraz?

Starša sta bila na najino sodelovanje v skupini ponosna in sta nam pri samem ustvarjanju veliko pomagala ter tolerirala tudi nočne, zelo glasne vaje in odhode od doma ob vikendih. Vendar je bila predvsem mami zelo stroga in nepopustljiva; pa čeprav sva bili zaradi slabih 19 let razlike zelo dobri prijateljici. Veliko sem ji lahko zaupala, vsega pa vendarle zaradi njene strogosti ne. Če se nisva vrnili domov ob določeni uri, sem bila kar precej kaznovana. Mami ni poznala popuščanja, zato sem vedela, da tudi z uporništvom nikamor ne bom prišla. Čeprav imam iz obdobja pubertete tudi nekaj zanimivih dogodivščin, na katere nisem ravno ponosna, se mi zdi, da sem bila kar odgovorna. Rada sem se zabavala, družila, vendar sem vedno poznala mejo, zato sta mi starša tudi lahko zaupala. Vseeno so bile obveznosti vedno na prvem mestu in šele potem zabava. Sva pa bili čez teden obe s sestro v internatu v Mariboru in verjamem, da je starša kljub temu, da sva bili v šoli obe zelo uspešni, precej skrbelo.

Pred Brigito pa je zelo velik korak ...

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na