Kako to, da ste se odločili za pot okrog sveta?

Ideja je bila ženina. Moja žena je bila zelo svobodnjaško vzgojena. Prihaja iz malo bolj permisivne družine, kjer so jih vzgajali, da je vse mogoče, včasih celo preko svojih zmožnosti. Jaz sem pa malo drugačen, bolj 'ziheraš'. Hočem imeti stvari pod kontrolo. Tako da sva rabila nekaj časa, da so se stvari uskladile in da so bili vsi pogoji za potovanje izpolnjeni.

Nad novico, da za 80 dni odhajate na pot, sta bila otroka zagotovo navdušena ...

Jernej je bil navdušen, ker je najprej pomislil, da mu ne bo treba hoditi v šolo. Čisto rad hodi v šolo, no, ampak še raje pa ima dni, ko lahko ostane doma. Eliza pa pri treh letih niti ni vedela dobro, za kaj gre.

Za 10-letnega Jerneja bi lahko rekel, da je precej ponotranjil najine vzorce. Vzgoja se dejansko ne izvaja iz knjig in iz tega, kar otroku govorimo, ampak je odločilno to, kar otrok gleda. Če naju vidi kot neka svobodnjaka, na nek način tudi sam ponotranji tak način življenja. Pri 3-letni Elizi težje rečem. Je pa zelo trdoživa, energije polna in neukrotljiva deklica, ki očitno ima nek karakterni vzorec, ki bi jo lahko zapeljal na najino pot.

Kako so novico, da odhajate za slabe tri mesece, sprejeli v Jernejevi šoli?

Recimo ravnateljica, ki je bila najpomembnejši element v našem primeru, je tudi sama takšna, da rada potuje in je našo namero takoj podprla. Ko smo pa naredili program šolanja na daljavo, pa je stvari zastavila tako, da sta imela Jernejev razred in na nek način celotna šola nekaj od tega.

Zakaj ste svoje popotovanje začeli ravno v Ameriki?

Ja, prvi resni postanek je bil res v Ameriki na zahodni obali. Z ženo sva vzhod že poznala, zato smo se odločili za zahod. Pa tudi temperaturno je bila stvar zanimiva. Ko smo odhajali, je bilo tukaj minus 10 stopinj in z malimi otroki iti naravnost v neko državo na plus 30 je enostavno prevelik šok. Kalifornija je bila zato še posebej zanimiva, kjer nas je pričakalo med 15 in 20 stopinj Celzija.

Kaj nenavadnega se vam je zgodilo na poti. Verjamem, da je bilo dogodivščin na pretek.

Vsak od nas bi najbrž izbral kaj drugega. Če mene vprašate, je bilo zame najbolj nenavadno spoznanje, kako zelo zrelo sta delovala otroka skozi celotno pot. Prvič sem jih uzrl. Niti slapovi niti stolpnice, ne kiti, niti papige ... nič ni bilo tako pomembno, kot to, da lahko na drugačen način gledam na otroka. Da na nek način v njih gledam sebe.

Kaj ste se torej na poti, ko ste ogromno časa preživeli skupaj, naučili drug o drugem?

Nam je bil pomemben eksperiment preživeti 2000 ur ves čas skupaj – brez službe, brez mobilnih telefonov, da se lahko izklopiš in da se približaš otrokom. Da jih prvič v življenju poslušaš s srcem in dušo, kar je doma zelo težko. To je kvaliteta takšnega potovanja.

Najbolj izrazito je bilo to na Kitajskem. Načeloma smo skozi celotno pot izbirali takšne destinacije, kjer so kulture precej podobne naši oziroma so bile že v veliki meri globalizirane. Na Kitajskem pa smo vseeno doživeli nek kulturni šok. Prideš v deželo, kjer razmišljajo drugače, govorijo nam povsem neznan jezik, redko kdo zna kakšen tuj jezik. Na mizo ti prinesejo hrano, za katero sploh ne veš, iz česa je sestavljena. Pa še vse je precej umazano.

Ste se kdaj tudi sprli?

Prepiri so seveda bili. Eni precej neumni, eni povsem utemeljeni. Vsak od teh prepirov pa je v končni fazi pomenil korak naprej. To je pomembno. Prepir je načeloma lahko zelo dobrodošla zadeva, toda samo če se zgodi med dvema, ki ga znata rešiti.

So se vaše vrednote po vrnitvi domov kaj spremenile?

Seveda so se. Jaz bi takšno potovanje kar zakonsko predpisal vsem prebivalcem. Če je družba usmerjena v rast in izobraževanje lastnega naroda, bi bilo takšno potovanje neke vrste nuja. Ko obkrožiš svet in vidiš, da so neki okovi, ki so prisotni v določeni družbi, povsem banalni v neki drugi, se zamisliš.

Če bi pa izbirali državo, kjer bi živeli, bi se odločili za Novo Zelandijo?

Realno je treba povedati, da kamor koli že greš, si pravzaprav tujec. To je naša determinanta.
Nova Zelandija je ena takšna destinacija, kjer bi rekel, da je življenje precej primerljivo z našim, pravzaprav ne toliko življenje kot samo okolje. Življenje je definitivno bolj 'na izi'. Njihov sistem išče posebneže, jih nagrajuje in spodbuja v tistih segmentih, kjer so nadpovprečni in se ne obremenjuje s tistim, kjer so malo slabši.

Zelo rada pa potuje tudi ženska, za katero je nekoč norela vsa Slovenija

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na