Mnogo staršev v stiski in nemoči, da bi otroka pomirili in si uspeli sami odpočiti od skrbi zanj, zakriči, zajoče ali pa se nehote znese nad dojenčkom, v smislu, da ga kdaj poskuša umiriti tudi tako, da ga naglo trese, v želji, da bi ta zaspal ali se vsaj pomiril. A posledice takšnega ravnanja so lahko hude, prehude. Dojenčku lahko na ta način poškodujemo možgane, povzročimo vseživljenjske posledice ali pa celo njegovo smrt. 

Več o sindromu pretresenega otroka si lahko preberete TUKAJ. 

Da bi preprečila tovrstno ravnanje staršev in opozorila na posledice, ki mu lahko sledijo, se je užaloščena mama Sierra Hunt iz Knoxvilla v Tennesseeju odločila, da svojo tragično zgodbo o izgubi hčerkice Christe Cooke deli z javnostjo. 

Moj svet se je začel rušiti dne, 6. maja leta 2017, ko je bila moja hči stara komaj tri mesece. Noč pred tem je oče moje dojenčice, s katerim sva se takrat že razšla, prišel ponjo in jo odnesel k sebi domov. Naslednje jutro sem delala prvo izmeno v službi, ko je šef pristopil do mene in mi dejal, da naj se nemudoma odpravim v bolnišnico, ker naj bi bila moja hči hospitalizirana. Usedla sem se v avto in ugotovila, da imam dvajset neodgovorjenih klicev mame. Med vožnjo v bolnišnico me je poklicala še enkrat in vsega, česar se spomnem, je bilo to, da je kričala in jokala v telefon. 

Na urgenco sem prispela povsem zmedena in v šoku. Noč pred tem sem očeta svoje hčerkice večkrat vprašala, kako je Christa in vsakič znova mi je zatrdil, da je okej. Ko sem hitela dalje po hodniku urgence, sem zaslišala najbolj zastrašujoč zvok v svojem življenju in v delcu sekunde sem pomislila, da to zagotovo ne more biti moja hči. Ampak je bila. 

Zdravniki in sestre so prihajali in odhajali iz sobe ter me spraševali milijon vprašanj, na katere nisem poznala odgovorov. Zazrla sem se hčerki v oči in vse, kar sem videla, je bilo prazno strmenje. Nasmejana, zadovoljna dojenčica, ki sem jo držala le nekaj ur pred tem v svojem naročju, je povsem izginila. Zdravniki so uspeli toliko stabilizirati njeno zdravstveno stanje, da so jo lahko premestili na oddelek pediatrije. 

Še vedno nisem dojela, kaj se dogaja. Rekli so mi, da se ne morem peljati s hčerko v reševalnem vozilu in da naj se odpravim z avtom do pediatrične bolnišnice. V tem času je v bolnišnico prispela tudi moja mama. Usedli sva se v avto in napotili dalje, ko sem prejela klic medicinske sestre, da naj se nemudoma vrneva nazaj. 

Bila sem jezna, ker sem mislila, da me kliče zaradi nečesa, kar sem morda pozabila v bolnišnici, in sem zadirčno vprašala, zakaj. 'Tega vam ne morem povedati po telefonu,' pa je plašno odvrnila sestra. 

Ni mi rabila ničesar povedati. V tistem trenutku sem se vedela, da moje hčerke ni več. V tistem trenutku sem se povsem zlomila. Začela sem hlipati in kričati 'Umrla je!'

Ko sva prispeli v bolnišnico, sta naju tam pričakala dva policista. Peljala sta naju v majhno sobico. Če ste kdaj koga izgubili, veste, o kakšni sobi je govora. Sestra se je sklonila in nama pojasnila: 'Vaša hči je podlegla posledicam poškodb, čim smo jo želeli premestiti v reševalni avto. Oživljajo jo že dvajset minut, kmalu pa bodo odnehali. Želela sem si, da bi se dostojno poslovili od nje.'

Takrat sem si želela le uleči poleg hčerkice in umreti skupaj z njo. Nekaj v meni pa mi je reklo, da naj se odpravim v sobo, kjer je ležala moja nemočna deklica in poskusim vse, da bi bila bolje. Ko so me odpeljali v sobo, sem zagledala njeno modro rokico, ki je poskakovala gor in dol, medtem, ko so se zdravniki trudili, da bi jo oživeli. V tistem trenutku sem stekla k postelji, jo prijela za rokico in glasno in močno molila, kot še nikdar v življenju. Opazila sem, da rokica dobiva nazaj rožnato barvo, zdravnik pa je zakričal 'imam pulz!' 

Moja punčka je bila dovolj stabilna, da so jo lahko prepeljali na pediatrijo. Ko smo prispeli tja, se nam je pridružil tudi njen očka. Forenzični zdravnik naju je oba izprašal. Končno sva se lahko odpravila nazaj k najini punčki. Zdravnika sem vprašala, kaj se je zgodilo z njo, on pa mi je kratko odvrnil: 'sindrom pretresenega dojenčka.'

Pogledala sem svojega bivšega partnerja in ga vprašala: 'Si jo ti stresel?' na kar mi je odvrnil: 'Nisem!' Bila sem povsem zaprepadena. Nekaj trenutkov za tem, so nas vse še enkrat poklicali na zaslišanje. Počutila sem se kot v nočni mori. Razmišljala sem, da se bom naslednjega dne morda lahko prebudila in bo vse, kot je bilo prej. 

Bila sem v fazi zanikanja. Nisem mogla sprejeti, niti dojeti, kaj se je zgodilo mojemu otroku. Prepirala sem se z zdravniki in jim zatrjevala, da ni možno, da jo je kdorkoli poškodoval. Začela sem brati in raziskovati, da bi ugotovila, kaj se je zgodilo, glede na to, da nihče ničesar ni priznal. 

Moja hčerka je bila dolga dva tedna priklopljena na aparate, ki so ji pomagali dihati. Zdravniki so me opozorili, da morda nikoli ne bo mogla samostojno dihati. A po dveh tednih je zadihala brez pomočjo respiratorja. Ravno tako so mi rekli, da morda nikoli več ne bo odprla oči, a je moji deklici po nekaj tednih tudi to uspelo. 

Čeprav bivši partner in oče deklice nikoli ni priznal, da bi jo res stresel, so preiskovalci trdili nasprotno. Posledično sem dobila skrbništvo nad obema otrokoma. Skupaj z deklicama sem se odpravila živet k mami. Bila sem zmedena, ranjena in povsem izgubljena. Nisem vedela, kako bom zmogla in ali bom znala skrbeti za otroka s posebnimi potrebami. Moja deklica je imela namreč hude poškodbe možganov in vseživljenjske zdravstvene posledice.  

Bila sem jezna nase, na bivšega, na Boga. Mnogo noči sem prebedela ob svoji hčerkici, ki se je prebujala v joku in se dušila, jaz pa sem od nemoči in žalosti jokala ob njej in jo tolažila. Želela sem si nazaj svoje hčerkice. To ni moj otrok, sem si govorila. 

Pustila sem službo, da sem lahko skrbela zanjo. Spremljala sem jo na zdravniške preglede, posvetovanja in k terapevtom. Po nekaj mesecih sem se uspela navaditi na svojo novo 'normalo'. Prenehala sem skrbeti za stvari, na katere sama nisem imela vpliva. Osredotočila sem se na tisto, kar je bilo v moji moči. 

Naučila sem se, da je odpuščanje boljše za nas same kot za tiste, ki jim moramo odpustiti. Ko sem se odločila odpustiti bivšemu, sem začutila, da se mi je od srca odvalil kamen. Minilo je leto od tega dogodka, hčerki pa so diagnosticirali cerebralno paralizo, slepoto, gastroparezo in številne druge zdravstvene zaplete. A v mojih očeh je bila čudežna deklica. 

Njen oče jo je obiskoval vsakih nekaj mesec, pod mojim nadzorom. Naučila sem se soočati s tem. Poročena sva bila štiri leta in v tistem času se je soočal z odvisnostjo, jaz pa sem se soočala s posledicami njegove odvisnosti. Poročila sva se, ko sem izvedela da pod srcem nosim najinega prvega skupnega otroka, leta 2014. Kmalu pa sem ugotovila, da skupna otroka nista dovolj dober razlog za poroko, niti za to, da starša ostaneta skupaj. Ne morem reči, da so bile samo slabe stvari, a najin odnos res ni bil lep, niti prijeten. 

Krista, ki se je rodila 9. februarja leta 2017, je 13. oktobra 2020 izgubila bitko s posledicami sindroma in za vedno zaprla svoje oči. Moje srce je še vedno strto zaradi vsega. Še vedno se na trenutke počutim povsem izgubljeno. A ko mi je najtežje, se spomnim, da je bila moja deklica kljub vsemu še nekaj časa z nami. Večkrat je bilo hudo, a v mislih nanjo najdem tudi sama moč, da preživim še tako težke dni. 

Želim si, da bi se ljudje zavedali, da ni dobro pod vsako ceno ostati v odnosu, ki ni zdrav, niti dober. Če imate partnerja, ki vas zlorablja ali je nestrpen do otrok, ga zapustite še pravi čas in nikdar ga ne puščajte samega v družbi nemočnega otroka. Še posebej, če obstaja verjetnost, da je pod vplivom prepovedanih substanc ali da ne ravna primerno z otrokom. Sama globoko v sebi vem, kaj se je zares zgodilo moji deklici, a vendar nikoli ne bom povsem prepričana v resnico.