Haylie Grammer je leta 2016 predčasno rodila prvorojenko. Embree Eleanor, kot sta jo poimenovala z možem, je živela samo 30 minut. Rodila se je s tumorjem, velikim kot žoga, ki je napadel njeno telesce. "Vplival je na pretok krvi, na rast notranjih organov, na razvoj in rast ter na srčni utrip. Za tumor smo izvedeli pet tednov pred porodom in v teh petih tednih je iz velikosti oreha zrasel na velikost žoge. Z njenim tumorjem je rasel tudi moj trebuh, ki je bil pri 25 tednih videti, kot da bi bila noseča vsaj 36 tednov. Teh pet tednov je bilo najtežjih v mojem življenju doslej. Dvakrat tedensko sem imela ultrazvok, potovala sem po vsej državi, od specialista do specialista. Delili so mnenje, da najina ljuba Embree verjetno ne bo preživela. Morala sva se odločiti. Država Teksas dovoli splav po 20. tednu zgolj, če je nosečnost življenjsko ogrožajoča za mamico ali če ima plod genetske okvare. Torej sva ustrezala kriterijem. Vedno sem bila za izbiro, vendar si nisem nikoli mislila, da bom sama kdaj naredila splav. Tudi tokrat ga nisem nameravala in upala sem do zadnjega. Upala, da bo Embree ozdravela. Upala, da bo tumor prenehal rasti," je sredi oktobra zapisala na Facebooku. A stanje se je slabšalo. Med pregledi so ugotovili, da je ogrožena tudi mamica in da žal ni druge možnosti kot predčasno prekiniti nosečnost. Haylie je imela carski rez in Embree je po rojstvu živela samo 30 minut. V uradnih evidencah je zapisano, da se je odločila za splav, čeprav - kot sama poudarja - ni imela nobene druge možnosti. Samo tako je lahko prekinila nosečnost, ki bi se glede na diagnozo v vsakem primeru končala tragično. Če bi čakali dlje, bi bila lahko nosečnost usodna tudi zanjo.

Dogaja se štiri leta pozneje, leta 2020 v Evropski uniji. Poljsko ustavno sodišče je razsodilo, da umetna prekinitev nosečnosti zaradi razvojnih nepravilnosti zarodka ni skladna z ustavo, s čimer so ustavni sodniki odprli pot zaostritvi tudi že prej izjemno strogega zakona o splavu. Po novem bi bil tako na Poljskem splav dovoljen le še v primeru incesta ali posilstva ter življenjske ogroženosti matere. Številni nasprotujejo odločitvi sodišča in - ironično 100 let po podelitvi volilne pravice ženskam na Poljskem - več 10.000 Poljakov redno in vztrajno protestira za pravice žensk do splava. Nič ni še dokončno in razprava je odprta. Poljski predsednik Andrzej Duda je naknadno denimo predlagal osnutek zakona, po katerem bi bil splav možen tudi v primeru usodnih deformacij zarodka, torej če bi otrok glede na diagnozo umrl nemudoma po rojstvu oziroma bi se že rodil mrtev. A protestniki zavračajo tudi njegov predlog; zahtevajo splošno sprostitev omejitev glede splava in s shodom so jih podprli tudi v Ljubljani. Skupno mnenje, da zaostritev glede umetne prekinitve nosečnosti na Poljskem krši pravice žensk ter obenem ogroža zdravje in življenja žensk, so sprejeli tudi evropski poslanci. Po njihovih opozorilih sta neomejen in pravočasen dostop do reproduktivne zdravstvene oskrbe ter spoštovanje avtonomije in odločanja žensk pri reprodukciji ključna za zaščito človekovih pravic žensk in enakosti spolov. 

V Sloveniji je splav ustavna pravica

V Sloveniji sta pravici za svobodno odločanje o rojstvu otrok in do umetne prekinitve nosečnosti ustavni pravici. Pravico do splava so imele Slovenke že kot Jugoslovanke, in sicer vse od leta 1952, nato je bila ob osamosvojitvi zapisana tudi v slovensko Ustavo. Danes umetno prekinitev nosečnosti na željo opravljajo do 10. tedna nosečnosti, pozneje presoja komisija, ki močno upošteva argumente prosilke. Pogoj je, da ženska ve, kaj počne, zato tudi pri mladoletnicah načeloma ni potrebno soglasje staršev ali skrbnikov. V Sloveniji naredi splav osem od 1000 žensk v rodni dobi. Prekinitev nosečnosti opravijo v kateri koli bolnišnici z ginekološko-porodnim oddelkom in stroške v celoti krije država iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Splave pri nas opravljajo tudi v času epidemije, ko so sicer omejene nekatere zdravstvene storitve.

Tudi v večini drugih evropskih držav je splav na željo ženske njena pravica. A ne povsod, strožja zakonodaja je poleg na Poljskem denimo tudi na Malti in v Monaku. Na Irskem so ga uzakonili šele leta 2018, ko je irski parlament po državnem referendumu sprejel zakonodajo, ki prvič v zgodovini države dovoljuje umetno prekinitev nosečnosti do 12. tedna, a le, če je ogroženo življenje nosečnice, če bi nosečnost zelo poslabšala njeno zdravstveno stanje ali če gre za hude nepravilnosti zarodka, zaradi katere bi lahko otrok umrl do 28 dni po rojstvu. Do tedaj je več tisoč Irk letno skrivoma prekinilo nosečnost v tujini, največkrat v sosednji Veliki Britaniji, in zato jim je grozila večletna zaporna kazen. Splav je povečini prepovedan ali strogo omejen tudi v južnoameriških državah in v Afriki, prav tako ga praviloma ne izvajajo na željo v državah s pretežno muslimanskim prebivalstvom.

V ZDA se pravica razlikuje od države do države. Običajni so protesti proti pred klinikami, kjer opravljajo umetne prekinitve nosečnosti, ženske, ki so opravile splav, so tudi tarče groženj in celo nasilja. Obenem je splav plačljiv, zanj je treba odšteti nekaj tisoč dolarjev in tudi zato se veliko žensk zateka k splavom "na črno". Stvari se zaostrujejo, potem ko je ameriški predsednik Donald Trump maja 2017 podpisal izvršni ukaz, ki bi zdravstvenim delavcem lahko omogočil zavračanje izvajanja določenih zdravstvenih posegov iz verskih ali moralnih razlogov in v prvi vrsti naj bi bila med prvimi presojami ravno odločitev o splav. Republikansko vodstvo zvezne države Teksas pa je povrh vsega zdaj še "dobro" izkoristilo epidemijo novega koronavirusa. Guverner Gregg Abbott je splav razglasil za nenujen zdravstveni poseg, zato ga zdaj ne izvajajo in je prepovedan. Ženske so zdaj prepuščene same sebi.

Poglejmo še k sosedom. V Italiji so splav uzakonili leta 1978, a ga ginekologi pogosto ne želijo opraviti zaradi ugovora vesti. Na Madžarskem in v Avstriji je dovoljen, a v slednji državi med epidemijo velja, da umetna prekinitev nosečnosti ni nujen postopek, zato lahko žensko zavrnejo. Tako je tudi na Hrvaškem, kjer je splav sicer uzakonjen in ga lahko ženska opravi do 10. tedna nosečnosti. Je pa podobno kot v Italiji tudi vse več hrvaških ginekologov, ki se zaradi svoje vere sklicujejo na ugovor vesti, in ki ne opravljajo splavov. Posledično se povečuje število hrvaških bolnišnic, kjer ga ženske ne morejo opraviti. Njihov center za izobraževanje, svetovanje in raziskovanje je pred približno dvema letoma na Facebooku zapisal, da v Sloveniji samo 10 ginekologov zavrača opravljanje splava zaradi lastne vesti, kar je le tri odstotke vseh, medtem ko naj bi jih bilo na Hrvaškem kar 60 odstotkov. Po poročanju Index.hr v Slovenijo prihajajo narediti splav nosečnice, ki so bile posiljene, na Hrvaškem pa so jim zaradi ugovora vesti zavrnili splav. 

Ženska mora imeti pravico odločanja o svojem telesu. Odločitev za splav ni sprejeta zlahka in ženske so v stiski. Njihove zgodbe so različne. Splav je pred 20 leti naredila moja tedaj komaj 17-letna prijateljica, ki tedaj ni videla druge možnosti in ki ima danes dva otroka. Prav je, da je imela pravico odločiti se, in prav je, da je imela pravico do varne in ustrezne zdravstvene pomoči. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je namreč kar 45 odstotkov umetnih prekinitev nosečnosti opravljenih "na črno", med njimi največkrat v Aziji. Zaradi zapletov povezanih z nelegalnimi splavi letno umre več 10.000 žensk po celem svetu, najpogosteje so usodni za Afričanke. Idealen bi bil svet, če bi bila vsaka nosečnost zaželena, če bi vsaka potekala brez zapletov, če bi se vsi otroci v maminih trebuščkih zdravo razvijali. A idealnega žal ni in ga nikoli ne bo. Lahko pa stremimo, da bo vedno, povsod in vsem na voljo varna izbira. Na vseh področjih življenja.