Spominske knjige so bile nekoč nepogrešljiv del otroštva in mladosti. Te skrbno urejene knjižice, polne pesmi, risbic, citatov in osebnih sporočil, so služile kot trajni spomin na prijateljstva in pomembne trenutke v življenju. Še posebej, ker si je tisti, ki mu je bila dana čast, da se je lahko vpisal v tvojo spominsko knjigo, vzel čas ter lastnoročno narisal in napisal nekaj lepega zate, kar je v današnjih časih, ko mladina vedno manj piše in riše, res prava dragocenost.

Če pogledamo malo v preteklost, so se prve 'spominske' knjige pojavile že v 16. stoletju, znane kot 'alba amicorum' ali 'knjige prijateljstva'. Te knjige so bile priljubljene predvsem med študenti in intelektualci, ki so vanje zapisovali modre misli, pesmi in risbe svojih prijateljev. A točen izvor spominskih knjig ni znan. 

Neke vrste 'sorodnica' spominske knjige je tako imenovana knjiga odrezkov oziroma 'scrapbook', ki se je pojavila v srednjem veku, najbolj pa se je razširila v 19. stoletju s pojavom fotografije. Njen namen je bil v posebni knjigi shraniti čim več različnih spominov na določene dogodke (od fotografij, časopisnih odrezkov, risb, posušenih cvetlic, celo vozovnic in vstopnic ...). Te knjige so se včasih tako zelo osredotočale na posamezne člane ožje in širše družine, da so postale potem kar 'družinske knjige', ki so se prenašale iz roda v rod. 

Pri nas so bile 'scrapbook' knjige redkejše, veliko bolj priljubljene in razširjene so bile klasične spominske knjige. Ponavadi so imele lepe in močno okrašene trdne platnice, notri pa prazne liste, ki so omogočali prostor za risbo in posvetilo. 

Se je pa skozi stoletja razumljivo spreminjala tako zunanja kot notranja podoba spominskih knjig. Poleg osebnih sporočil in posvetil so bile knjige pogosto okrašene z risbami, nalepkami in suhim cvetjem, pogosto je bilo suho cvetje tudi na naslovnici knjige. Priljubljeni so bili številni citati iz literature, pesmi in misli o prijateljstvu, včasih pa je kdo napisal tudi kakšno prikupno avtorsko rimo. Najpogosteje se je spominska knjiga začela z naslednjo mislijo: "Moja knjiga lepo prosi, da jo čista roka nosi. Če pa čiste roke ni, se knjiga ne dobi!" S tem je lastnica ali lastnik knjige dal vedeti, da prosi, da se knjigo spoštuje in z njo skrbno ravna. Od tod morda izvira tudi podatek, da je spominske knjige imelo več deklet kot fantov, prav tako nekatera dekleta svojih spominskih knjig niso delila s fanti, ker jim niso zaupala, da bodo pazili nanje. 

Pa še nekaj se je skozi desetletja spremenilo: globina in pristnost misli ter risbic. Če so v začetku prejšnjega stoletja spominske knjige imeli predvsem odrasli in mladostniki, ki so jih delili s svojimi sorodniki, prijatelji in učitelji, v njih pa so se našla bolj globoka osebna in unikatna sporočila, so proti koncu stoletja spominske knjige postale priljubljene med mlajšimi, njihova vsebina pa vedno bolj nekreativna. Večina je namreč prepisovala misli in razne citate, risbe so bile bolj ali manj uspešne prerisane kopije risanih junakov, ki so bili takrat priljubljeni med mladimi. Seveda med mladimi, ki so komaj dobro stopili na življenjsko pot, ni bilo globokih življenjskih misli, so pa bile dostikrat te rezervirane za vpise raznih učiteljev in starejših sorodnikov. 

Nekaj skupnih značilnosti spominskih knjig

Poleg okrašenih platnic sta bili ponavadi v spominski knjigi posebej olepšani in označeni prva ter zadnja stran. Na prvi strani so bili običajno podatki o lastnici oziroma lastniku knjige ter njen oziroma njegov podpis, včasih pa je prvo stran krasila tudi misel, pa naj je bila to misel nekoga, ki je imel v srcu lastnika knjige posebno mesto, ali pa je šlo za enega od pogosto uporabljenih citatov: "Če to knjigo izgubim, naj nazaj jo dobim." Ali pa: "Riši, piši, kakor veš, listov trgati ne smeš!"

Na zadnji strani je bil seznam vseh, ki so se vpisali v knjigo. Če tega ni bilo, pa se je običajno našel nekdo, ki je izkoristil priložnost in pustil spomin na zadnji strani, zraven pa napis: "Čeprav na zadnji sem strani, ti v spominu me ohrani."

Čustven in dragocen spomin

Prav zaradi osebnih posvetil in lastnoročno narisanih risb so imele spominske knjige velik osebni in čustveni pomen. Mnogo ljudi še vedno hrani svoje stare spominske knjige kot dragocen spomin na preteklost. Te knjige nam omogočajo, da se spomnimo, kdo so bili in kdo so bili naši prijatelji, ter nas spominjajo na moč prijateljstva in skupnih trenutkov. Bolj kot so bila sporočila unikatna in osebna, večja je vrednost tega spomina.

A niso se vsi za spominsko knjigo odločili, ker so želeli ohraniti spomin na prijatelje in učitelje, pač pa, ker je bilo takrat to pač v modi. A ni pomembno, kaj je bil takrat namen vaše spominske knjige. Če imate doma svojo spominsko knjigo, jo kdaj pa kdaj le vzemite v roke in prelistajte, da se spomnite na vse lepe trenutke, ki ste jih preživeli v družbi vseh, ki so vam v knjigi pustili svoj spomin. Ta čustveni sprehod v preteklost je eno najlepših daril, ki jih prinaša spominska knjiga.

Je pa zanimivo opazovati, ko pregledujemo misli in risbe v spominskih knjigah iz šolskih let, kako se je v vsem tem času spreminjala kultura, zato etnologi menijo, da so lahko spominske knjige dober etnološki vir za raziskovanje in razumevanje preteklosti. Iz citatov lahko prepoznamo, kako zelo so se v vseh teh desetletjih spremenile vrednote med mladimi. Prav tako so bili takrat v ospredju povsem drugi risani junaki. V bistvu so spominske knjige prave časovne kapsule, s katerimi potujemo v čas, ko smo imeli prijatelje, s katerimi smo se dejansko družili v šoli, na igriščih, ulici ali hodnikih blokov.

Namesto spominskih knjig diski polni digitalnih spominov

Z razvojem tehnologije in pojavom družbenih omrežij so namreč spominske knjige začele izgubljati svojo priljubljenost. Danes ljudje spomine raje shranjujejo v digitalni obliki, kar je hitro, enostavno, a hkrati izgublja na vrednosti. 

K sreči pa nostalgija po starih časih in vrednost fizičnih spominov ostajata, vsaj pri nekaterih, ki npr. še vedno imajo spominske knjige in jih tudi v odraslosti brez zadržkov ponudijo svojim prijateljem, za katere menijo, da si zaslužijo, da v njihovi knjigi pustijo svojo sled kot spomin na lepo prijateljstvo. Če ste med temi srečneži, potem veste, kaj je pravo prijateljstvo.