Po prvem valu epidemije se je izkazal upad gibalnih sposobnosti slovenskih otrok, kar nakazuje, da so se otroci na splošno manj gibali in da je med šolanjem na daljavo med drugimi trpel šolski predmet športna vzgoja. Nekateri starši in otroci pri šolanju na daljavo ob poplavi vseh obveznosti tudi v drugem valu dajejo prednost preostalim predmetom, športno vzgojo pa prihranijo za pozneje, ko oziroma če bo sploh čas zanjo. Po eni strani razumljivo, a po drugi strani bi se morali zavedati, kako zelo je pomanjkanje gibanja škodljivo za naše otroke.

Učiteljica športne vzgoje in mamica dveh fantov pravi, da so otroci ustvarjeni za šport in da je gibanje biološka potreba otroka. A tudi sama je na žalost na lastni koži izkusila, kako je športna vzgoja v času šolanja na daljavo resnično prepogosto potisnjena na stran. "Otroci so zelo iskreni. Tako so recimo v prvem valu epidemije učenci svoji razredničarki povedali, da včasih sploh niso odprli učne priprave za šport, kaj šele da bi opravili zadane naloge. Toliko dela so imeli z drugimi predmeti, da šport ni prišel na vrsto. Omenjeno je bilo zame kot učiteljico športa šokantno," je opisala.

Otroci bi morali biti po njenih besedah vsak dan najmanj 60 minut tako telesno dejavni, da se globoko zadihajo in spotijo, obenem pa bi morali z vajami tudi razvijati moč. "Če otroci opravijo učne ure, ki so jih zanje pripravili učitelji športa, in popoldneve aktivno preživijo skupaj z družinskimi člani, se bodo torej ognili morebitnim negativnim posledicam epidemije," je prepričana. "Vendar današnji način življenja oziroma razmere, ki jih trenutno imamo, pri otrocih povzročajo velik gibalni primanjkljaj. Na Fakulteti za šport  Univerze v Ljubljani so s pomočjo športnovzgojnih kartonov opravili raziskavo, ki je pokazala, da imamo v Sloveniji vse več otrok s povečano telesno težo in vse manj telesno sposobnih," je opozorila.

Da, otroci so med epidemijo povečini manj telesno aktivni, a bi se morali dnevno gibati po več ur. Po navedbah prof. dr. Marjete Kovač in prof. dr. Gregorja Juraka s Fakultete za šport je dnevni minimum pri najmlajših, torej pri otrocih do petega leta, tri ure, od petega leta dalje, tudi v času najstništva, pa vsaj dve uri gibanja dnevno – tako intenzivnega, da se zadihajo in preznojijo. In po njunih opozorilih se primanjkljaj strukturirane vadbe pozna že po nekaj tednih. "Že prej smo med poletnimi počitnicami opažali upad telesnih zmogljivosti otrok, vendar pa je bil manjši, kot je bil sedaj, v času izolacijskih ukrepov. Razlog tiči v tem, da je bilo gibanje otrok omejeno v domačem okolju, na primer s prepovedjo igranja na zunanjih igriščih, omejen pa je bil tudi dostop do vrste športnih dejavnosti in programov, ki so jim sicer na voljo v času počitnic," sta razložila. Splet okoliščin, ko so otroci ostali brez pouka športne vzgoje in brez zunajšolskih športnih programov, njihovo gibanje v domačem okolju pa je bilo precej omejeno, je torej pustil velike posledice. Najbolj kritični so po njunih ugotovitvah srednješolci, ki se najdlje izobražujejo na daljavo in ki največ časa preživijo za ekrani.

Starši bi morali biti zgled. Zavedati bi se morali vseh prednosti športa, med drugim denimo, da se gibalno aktivni otroci praviloma tudi lažje učijo

Sicer profesorja s Fakultete za šport poudarjata, da bodo otroci vrednotili šport praviloma tako visoko, kot ga bodo vrednotili njihovi starši. Športna vzgoja pomembno vplivajo na  telesno, duševno in socialno zdravje otrok in telesna aktivnost je še posebej izjemnega pomena dandanes, ko je naš način življenja bolj sedeč. Otroci se naučijo prenašati napore, si z doseganjem ciljev in preizkušanjem lastnih meja razvijajo pozitivno samopodobo, s športnimi igrami razvijajo družbeno sprejemljive oblike obnašanja ter se usmerjajo k strpnosti in sprejemanju drugačnosti. Gibanje pozitivno vpliva tudi na kognitivni razvoj in zmožnost učenja.

Posledice pomanjkanja aktivnosti pri otrocih so namreč lahko resne. Kratkoročno se kažejo v porastu manj učinkovitega gibanja in debelosti, kar pelje v začaran krog, ko prekomerno težki otroci izgubljajo motivacijo za zahtevnejše gibanje in so vse manj gibalno dejavni. Pri gibalno zmogljivejših pa so pogostejše poškodbe, saj običajno ne uvidijo, da so se jim zmanjšale zmogljivosti. Še vedno želijo in tudi znajo izvajati zapletena gibanja, za katera pa je nujna ustrezna telesna zmogljivost, sta razložila Kovačeva in Jurak.

A upanje umre zadnje in stroka se prilagaja razmeram, daje usmeritve in sprejema ukrepe. "Upamo, da z ustreznimi pravočasnimi ukrepi preprečimo dolgoročne posledice, ki bi se kazale v povečani obolevnosti in smrtnosti te generacije otrok in mladostnikov. Celotna generacija bi lahko razvila bistveno večje tveganje za sladkorno bolezen, visok krvni tlak, srčno-žilne bolezni, osteoporozo, nepravilno telesno držo, bolečine v križu, nekatere vrste raka, depresivnost in anksioznost, njene možnosti za dobro izobrazbo in kakovostno življenje pa bi se lahko precej zmanjšale. Zato upravičeno svarimo pred t. i. koronageneracijo," sta izpostavila.

Učiteljica razrednega pouka je od malih nog uživala v športu in se je prav zato tudi odločila za – kot pravi sama – najboljši poklic na svetu. "Gibanje mi ogromno pomeni, kar skušam z zgledom prenesti tudi na svoja otroka. Zelo veliko hodimo na sprehode, tečemo skupaj, vključujem ju v dnevna opravila – sesanje, čiščenje, prenašanje stvari, urejanje okolice … Ker pa imam super poklic, mi otroka v času dela na domu tudi velikokrat pomagata. Kar veliko vaj namreč posnamem in jih tudi delam s svojima otrokoma, nato pa posneto uporabim kot učno gradivo. Združim prijetno s koristnim in vsi smo zadovoljni," je opisala.

Dober zgled smo lahko torej danes bolj kot kdaj koli poprej ravno starši, ki bi si morali vsakodnevno vzeti čas za aktivni odmor s sprehodom, tekom ali drugo vadbo, ki jo lahko opravimo vsi skupaj, v krogu družine. Morali bi se zavedati in osveščati svoje otroke, da jim prav telesna dejavnost omogoča bolj kakovostno življenje, boljše počutje, lažje učenje in trajno pomnjenje učne snovi ter vpliva na boljšo pozornost na učno snov pri vseh šolskih predmetih, tudi pri matematiki, slovenščini in angleščini, ki so v očeh mnogih pomembnejše.

Kondicijsko bolje pripravljeni imajo v kombinaciji z zdravo prehrano in primerno telesno težo tudi krepkejši imunski sistem, ki nas v času epidemije varuje pred virusi in drugimi boleznimi. S prekomerno telesno težo in slabšimi gibalnimi sposobnosti je povezano vsesplošno slabše zdravje otrok; zaradi gibalne neaktivnosti se lahko pojavijo težave tako na področju čustvenega razvoja kot tudi socializacije, saj so lahko otroci manj prilagodljivi, nemirnejši, nestrpni, se neprimerno vedejo, imajo učne težave in slabšo koncentracijo. Našteto pa zagotovo ni dobro za naše otroke, kajne?