Slavica Mrkun je že četrti mandat predsednica Slovenskega društva za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke. Hkrati je skupaj s svojo psičko Divo že osem let aktiven terapevtski par. O Tačkah pomagačkah, njihovem predanem delu predvsem z otroki in osebami s posebnimi potrebami, govori z navdušenjem in srčnostjo, kajti meni, da delo, ki ga opravljajo terapevtski pari, ki jih sestavljata vodnik in pes, kot prostovoljska dejavnost, pušča pri mladih in odraslih neprecenljive sledi. Pravi, da bi lahko o delu Tačk pomagačk govorila ves dan in še bi ji kaj ostalo za naslednjega.

Kakšni so bili začetki Tačk pomagačk?

Slovensko društvo za terapije s pomočjo psov Tačke pomagačke je bilo formalno ustanovljeno pred slabimi 14 leti. Idejna "mati" in tudi soustanoviteljica je bila Branka Hobič, ki je že pred uradno ustanovitvijo dve leti hodila skupaj s svojim psom Gustavom v Dom upokojencev Vrhnika. Tedaj je z zaposleno delovno terapevtko Natašo Ogrin Jurjevič opazila izjemno dober odziv stanovalcev na obiske pasjega kosmatinca, pozitivni učinki so bili na počutju in tudi zdravju stanovalcev.

Branka je bila že takrat ena izmed dobro poznanih kinologinj v Sloveniji, ki so jo, poleg šolanja in vzgoje psov, zanimala tudi druga področja dela s psi. Ob prebiranju angleške in nemške strokovne literature, v kateri je zasledila številne zapise in študije o terapijah s pomočjo psov in njihovih pozitivnih učinkih na otroke in odrasle, je skupaj s še nekaterimi somišljeniki ustanovila Društvo Tačke pomagačke. Tedaj je storila pogumno dejanje, saj so bile terapije s pomočjo psov v slovenskem prostoru še velika neznanka, večina laične in strokovne javnosti je bila do njih zelo zadržana in skeptična. Tedanji člani društva so morali vložiti veliko naporov predvsem v seznanjenje strokovnih delavcev zaposlenih v različnih ustanovah, v šolah, vrtcih, varstveno delovnih centrih ..., s pomenom in možnimi rezultati, ki se jih pri posamezniku lahko doseže s terapijami s pomočjo psov.

Koliko članov šteje društvo, tako ljudi kot terapevtskih kužkov?

Ustanovitelji društva si pred slabimi 14. leti zagotovo niso predstavljali, da bomo postali eno izmed daleč največjih tovrstnih društev v slovenskem prostoru. Trenutno imamo v Društvu Tačke pomagačke 66 strokovno in kinološko izšolanih oziroma usposobljenih terapevtskih parov in obenem imamo v proces usposabljanja vključenih še okoli 30 pripravniških parov. Izpostaviti pa moram, da vsako leto izgubimo od pet do deset terapevtskih parov, ki s prostovoljskim delom prenehajo bodisi zaradi starosti, bolezni ali celo smrti psov ali zaradi osebnih razlogov vodnikov. Zato vsako leto objavimo javni razpis, s katerim povabimo k sodelovanju kandidate, ki bi se bili pripravljeni usposabljati za terapevtski par in postati prostovoljec.

V društvu sprejemamo izključno kandidate, ki so dejansko pripravljeni del svojega prostega časa nameniti tovrstnemu prostovoljstvu. Namreč smo zelo delavni – seveda to za obdobje od lanskega marca zaradi koronavirusa ne drži – in tedensko vsaj enkrat do dvakrat vpeti v opravljanje terapij s pomočjo psov. Terapevtski in pripravniški pari smo prejšnje leto, navkljub omejitvam zaradi pandemije, opravili več kot 1000 ur terapij s pomočjo psov, v letu 2019 pa z manjšim številom aktivnih terapevtskih in pripravniških parov okoli 3500 ur. Po okvirni oceni je bilo v zadnjih dveh koledarskih letih v terapevtske programe oziroma v ure terapij s pomočjo psov vključenih okoli 59.500 otrok, mladostnikov in odraslih.

Kako poteka šolanje kužkov, da so usposobljeni terapevti za delo z otroki, in kakšne pasme so morda še posebej primerne za delo z otroki?

Delo terapevtskih psov je glede na njihovo aktivno vlogo, okolje in osebe, ki so vključene v terapevtsko uro, zelo posebno. Tovrstnih znanj in spretnosti se morajo naučiti psi, še prej pa njihovi vodniki, da jih lahko ustrezno vodijo in skrbijo za njihovo popolno varnost, pa tudi varnost drugih udeležencev. Pes je v terapevtski uri sodelavec in ne orodje za doseganje ciljev, zato želimo, da z veseljem opravlja naloženo delo.

Terapevtski psi morajo obvladati številne veščine, denimo hojo med vodnikom in uporabnikom na sproščenem povodcu, zadrževanje različnih položajev (stoj, sedi, prostor, ležanje na boku ...), hojo ob invalidskem vozičku, palici, berglah, hojici, ne smejo se bati povzpeti na stol, mizo ali posteljo, sledijo še hoja po stopnicah, skozi ožine, naprej in nazaj ter v krogu, uporaba dvigala, menjava prostorov z različnimi vonjavami, prepoznavanje kretenj, s katerimi jim vodniki poveljujejo, brez glasovnih povelj, biti morajo potrpežljivi, poslušni ...

Navedenih veščin se psi v znatnem delu naučijo v času opravljanja pripravniške dobe. Ključno je predvsem, da se psi ne smejo bati tovrstnih opravil in tudi pripomočkov (bergle, invalidski voziček ...), kar pred vstopom v društvo preverimo na testiranju o primernosti psov za terapevtsko delo. Hkrati na testiranju preverjamo, ali ima pasji kandidat rad tudi njemu nepoznane otroke in odrasle ter ali dovoli dotikanje na vseh delih svojega telesa.

Pasma ni pomembna, primerni so tudi mešanci, in kar nekaj jih je v naših vrstah posvojenih tudi iz zavetišč. Poleg navedenega mora biti pes star najmanj eno leto, vzgojen, šolan z izpitom za psa spremljevalca ali z izpitom B-BH, ljubeč družabnik, toleranten, prilagodljiv, psihično in fizično stabilen.

Kolikim otrokom in s kakšnimi terapijami ste do sedaj pomagali, jim približali Tačke pomagačke? Katerim otrokom lahko še posebej pomagate in kakšni so učinki pomoči s Tačkami pomagačkami?

V Društvu Tačke pomagačke izvajamo šest različnih programov terapij s pomočjo psov. Veliko povpraševanje iz vrtcev in šol je po programu družabništvo in programoma R.E.A.D. – Beremo s tačkami in Pes v šoli. Na prvi del vprašanja težko podam točen odgovor, kajti evidence ne vodimo ločeno za otroke in odrasle. Lahko pa vam povem, da naši terapevtski in pripravniški pari redno ali občasno delujejo v 13 vrtcih, v okoli 50 osnovnih šolah, treh srednjih šolah in v 17 knjižnicah. Seveda znova poudarjam, da je koronavirus v zadnjem letu naše delo v znatnem delu onemogočil, saj zaradi varnostnih ukrepov v ustanove ni bil dovoljen vstop - v večino ustanov še vedno ni. So pa v tem času naši terapevtski pari izkoristili možnost različnih oblik video povezav in so bili prek njih v stiku z otroci. Navdušenje slednjih tudi nad to možnostjo je bilo izjemno.

Kako poteka program R.E.A.D. – Beremo s tačkami in kakšni so učinki tovrstnega branja tako za otroke kot tudi za kužke?

S programom R.E.A.D. (Reading Education Assistance Dogs) so leta 1999 začeli člani ameriškega društva ITA (Intermountain Therapy Animals). Dandanes je razširjen že v 26 državah z okoli 1600 aktivnimi terapevtskimi pari z licenco R.E.A.D. Društvo Tačke pomagačke je član ITA od leta 2011 in članstvo je pogoj, da lahko vodnik terapevtskega psa po predhodnem strokovnem izobraževanju pristopi k pisnemu izpitu, ki ga opravlja na daljavo. Trenutno je naše društvo z 38 terapevtskimi pari, ki imajo tudi licenco R.E.A.D., najštevilčnejše na svetu.

Osnovni namen programa je pomagati otrokom pri osvajanju in utrjevanju bralnih veščin s pomočjo neobičajnega poslušalca – terapevtskega psa. Otroci, ki berejo psu, postanejo boljši bralci, izboljšajo govorne, bralne in komunikacijske sposobnosti, dobijo veselje do branja, samozaupanje, krepijo pozitivno samopodobo, pridobivajo samozavest, izboljšujejo razumevanje prebranih vsebin, ob psu pozabijo na svoje bralne težave ali druge morebitne osebne omejitve. Branje psu pripomore k odpravljanju strahu pred javnim nastopanjem in otroci obenem postanejo socialno spretnejši, manj ranljivi, lažje se vključujejo v druge dejavnosti. Za otroke je branje  psu vznemirljivo in je zanje posebno doživetje. Ker je otrok odšel z bralne urice s samimi pozitivnimi emocijami in doživetji, si želi vnovičnega branja psu. Seveda si zvesti poslušalec zasluži čim boljšega, tekočega branja, zato izkušnja motivira branje tudi doma.

Kako poteka projekt Pes v šoli? 

Ledino prisotnosti terapevtskega psa v šoli je v slovenskem prostoru že leta 2012 začela orati naša članica Mojca Trampuš, profesorica matematike na Srednji vzgojiteljski šoli, gimnaziji in umetniški gimnaziji Ljubljana. Zaposlenim je predstavila idejo, v katero uresničitev niti sama ni prav dobro verjela, da bi v šolo hodila tudi njena terapevtska psička Šapa. Za starše je pripravila dopis, v katerem je obrazložila pomen in vlogo terapevtskega psa pri uri matematike, opravila je predstavitev dijakom in sodelavcem, v učilnici je pripravila ustrezen prostor za Šapo in še marsikaj. Ravnatelj je idejo podprl in celo predlagal, da delo s terapevtskim psom v šoli priglasijo kot Inovacijski projekt pri Zavodu za šolstvo. V drugem letu izvajanja projekta so se inovacijskemu projektu formalno pridružili še naša članica Mateja Slapnik, specialna pedagoginja na Osnovni šoli Pod Goro, s psičko Kitty, in Irma Golob iz Društva Ambasadorji nasmeha iz CIRIUS-a Kamnik s psom Alvinom. 

Samo leto pozneje je Šapa v šoli dobila še bolj aktivno vlogo, in sicer z dijaki programa predšolska vzgoja, ki imajo v zaključnem letniku obvezen modul Matematika za otroke. Mojca je izvajala nekoliko prilagojen modul, saj so dijaki hodili v vrtec in skupaj s Šapo izvajali matematično-pasje delavnice. Ker imajo dijaki četrtega letnika predšolske vzgoje na urniku tudi dve uri tedensko, ki sta namenjeni "odprtemu kurikulu", je bila sprejeta odločitev o uvedbi dodatnega modula Otrok in pes.

Dijaki sami izberejo enega izmed ponujenih modulov in Otrok in pes je vsa leta polno zaseden. V okviru modula se dijaki učijo, kako skrbeti za psa, kdo so terapevtski psi, kakšna so pravila delovanja, pridobijo osnovna znanja o psih ... in seveda, kako lahko otroke spodbujamo k ljubečemu in spoštljivemu ravnanju s psi in kako jih pripravimo, da se znajo s psom varno in prijetno družiti. Ker se modul ocenjuje, je beseda "pes" našla svoje mesto tudi v srednješolskih spričevalih!

Ker pa zgledi vlečejo, se je ideja o prisotnosti terapevtskega psa pri pouku hitro širila. Dandanes je v našem društvu kar nekaj učiteljic, ki so skupaj s svojim kosmatincem licenciran terapevtski par in v šolah - tudi na šolah za otroke s posebnimi potrebami in gimnazijah -, kjer so zaposlene, vključujejo svojega psa v učno-izobraževalni proces.

Kakšni so odzivi otrok, ko pride kuža v razred in se uči z njimi?

Začela bom s citati, ki so jih napisali otroci o naših terapevtskih psih. Izmed zelo številnih, ki so jih od otrok prejele naše Tačke, bom omenila le nekatere:

S citatov je razbrati neprecenljiv vpliv naših terapevtskih psov na počutje otrok, ki se zelo razveselijo obiska oziroma šolske ure v družbi kosmatincev. Obiske nestrpno pričakujejo, se o tem pogovarjajo pred in po obisku in celo doma staršem razlagajo svoje vtise. Vodniki smo vedno znova presenečeni nad discipliniranostjo otrok, ki jih praviloma že vnaprej podučimo z "abc pravili" obnašanja v prisotnosti psov. Otroci se aktivno vključijo v dejavnosti, so potrpežljivi in izjemno motivirani ne glede na nalogo, ki jo morajo opraviti. Nenadoma jim ni nič težko. Iz njihovih obrazov in oči žari eno samo veselje, navdušenje, prijaznost, želja po osebnem stiku s psom. Ko jim ob koncu ure naši psi pokažejo še katero izmed pasjih veščin, pa postane dan za otroke popoln.

Tačke pomagačke se med terapijami srečujemo z velikimi izzivi in tudi uspehi, ki se jih dosega s pomočjo terapevtskih psov. Primer: v eni izmed osnovnih šol so na terapevtsko uro s psom vključili otroka iz prve triade, ki bi s šolskega urnika z veseljem črtal predmet matematike, čeprav da je bil pri ostalih predmetih uspešen. Zato smo se dogovorili, da bo kuža pomagal pri premagovanju odpora do v tem primeru vse prej kot ljubega predmeta. Potrebovali smo le terapevtskega psa, ki je bil na mizi, šiviljski meter, svinčnik in papir. Otrok je izmeril psu dolžino nog, repa, obseg trupa in tako dalje. Vse zapisane mere smo začeli seštevati, množiti, deliti ... Ker se bile vse številke vezane na konkretnega psa, je postalo seštevanje, odštevanje zabavno in zanimivo, šolarja je vodila radovednost, kako dolgo je pasje uho in kako dolga sta oba skupaj in podobno. Reševanje matematičnih nalog je ob psu postalo zabavno in prijetno. Zakaj je prišlo pri otroku do skorajda čudežnega preobrata, je težko razložiti. Vsekakor pa drži, da je v prisotnosti terapevtskega psa vse drugače, kajti vse poteka sproščeno, zabavno, spontano ...

Morda naj omenim še en primer otroka prav tako iz prve triade, ki je imel izjemno močan strah pred javnim nastopanjem. Pred sošolci ni bil pripravljen ničesar glasno prebrati niti ni želel odgovarjati na učiteljičina vprašanja. Učiteljica se je odločila, da mu omogoči udeležbo na uri Beremo s tačkami. Po uvodnem pogovoru in spoznavanju je bilo otroku predlagano, da bi psički na glas prebral pesmico. Po prvih dokaj tiho izgovorjenih besedah je branje postajalo vse glasnejše. Ob odzivih psičke se je otrok smejal, zabaval, bil je navdušen, da ga kuža dejansko posluša. Skratka, glasno branje je postalo zabavno. Naslednji dan je otrok isto pesmico s psičkino fotografijo pred sabo glasno prebral učiteljici, taisti otrok pa je ob koncu šolskega leta že nastopil na šolski proslavi.

Na kaj ste najbolj ponosni v dosedanjem delu, ob dosedanjih dosežkih?

Nedvomno smo ponosni na dejstvo, da je pes lahko izjemen soterapevt v procesu zdravljenja in rehabilitacije ter v močno oporo in podporo še zlasti osebam s posebnimi potrebami, čemur v času ustanavljanja društva ni verjela niti strokovna niti laična javnost. Če je bilo mogoče ustanove našega delovanja še pred dobrimi 10 leti prešteti na prste ene ali obeh rok, naj povem, da danes Tačke pomagačke opravljamo svoje poslanstvo v okoli 130 ustanovah po Sloveniji, v bolnicah, domovih za ostarele, varstveno delovnih in vzgojnih zavodih, srednjih in osnovnih šolah, tudi šolah s prilagojenim programom, vrtcih in knjižnicah. V ponos in zadovoljstvo nam je, da se je znanje na tem področju dela močno nadgradilo.

V društvu veliko pozornosti namenjamo strokovnemu izobraževanju vodnikov in kinološkemu usposabljanju psov. Da je naše delo zares kakovostno, zgovorno priča dejstvo, da povpraševanje po nas iz leta v leto narašča, da smo v vseh ustanovah zelo dobrodošli, da s svojim delom doprinašamo dodano vrednost storitvam, ki jih ustanove nudijo svojim varovancem.