Tanja Žagar, priljubljena slovenska glasbenica in simpatična mama dveh otrok, malega Karla in ljubke Marine, se je z nami skozi pogovor spominjala otroških dni, svoje mame, njenih najboljših nasvetov in skupnega petja. Zaupala pa nam je tudi, kako se sama počuti v vloge matere in o čem rada pripoveduje svojima otrokoma.

Kot dekletce smo te lahko spremljali v priljubljeni dekliški glasbeni zasedbi Foxy Teens. Zdela si se izjemno pogumna, samozavestna in energična deklica. Kakšna pa je bila mala Tanja v zasebnem življenju? Kaj te je takrat poleg glasbe veselilo?

Bila sem zelo živahna, razigrana, sproščena in vesela deklica. Zelo rada sem hodila v šolo in obiskovala raznorazne krožke, kot so pevski zbor, dramski krožek, po šoli pa sem izjemno uživala še v glasbeni šoli, kjer sem igrala klavir, prav tako v plesni šoli in tudi v snemanju radijskih iger, pravljic in takrat še kaset na RTV Slovenija, kjer sem posojala svoja glas raznim pravljičnim junakom. Veš čas pa sem čutila, da je prav glasba tista, s katero se želim ukvarjati tudi pozneje v življenju.

Se pa spomnim, da sem kot sedemletna deklica sanjala tudi o tem, da bom učiteljica, saj sem noro rada pisala s kredo po tabli. No, pa saj učiteljica sem prav zares tudi postala, le table in krede nisem potrebovala. To dvoje so zamenjale črno bele tipke, po katerih sem svoje učence sprehajala 15 let tudi v glasbeni šoli Logatec.

Bolezen ti je odvzela mamo, a ne silne ljubezni do nje. Kakšen je bil vajin odnos? Si od nje podedovala ljubezen do glasbe?

Z mojo mami sva se imeli neskončno radi, bili sva zelo povezani in čutili sva se na prav poseben način. Imeli sva cel kup svojih internih šal, ki sva se jim vedno znova do solz nasmejali. Jaz sem jo tako dobro poznala, da imam tudi zdaj, ko je ni več z mano, občutek, kot da je ob meni, saj točno vem, kako bi se na določeno situacijo odzvala, kaj bi bile njene besede, kako bi od navdušenja plosknila z rokami ...

In ja, vsekakor sem ljubezen do glasbe podedovala ne le od očeta, ki se že vse življenje amatersko ukvarja z glasbo, ampak tudi od nje, saj je imela glasbo neizmerno rada in ji je ta v življenju predstavljala zelo veliko.

Zelo rada je pela in mi trije z očetom smo, kadar koli smo se odpravili na kakšno pot, v avtomobilu vedno peli. Sprva, ko sem bila mlajša eno- ali dvoglasno, kasneje pa smo postali že pravi troglasni trio, ki je prav lepo zažagal.

Po čem pa se je rada spominjaš in ali otrokoma rada pripoveduješ o njej?

Ne mine dan, da ne bi mislila nanjo. Najraje se spominjam njenega večnega optimizma, volje in veselja do življenja, njene nalezljive pozitivne energije in pripravljenosti na akcijo v vsakem, ampak res vsakem trenutku. Ni bilo le enkrat, ko smo se skoraj sredi noči odpravili na kavo in klepet kam drugam kot na bencinski črpalko, saj ob tisti uri ni bilo odprto nič drugega (smeh).

Pa moj pogled z odra, kjer sta z očetom na mojih koncertih vedno sedela v prvi vrsti. Kako srečna je bila, ko me je gledala. Manjkala je samo na enem mojem samostojnem koncertu, ker je morala biti takrat v bolnici. Vedno je govorila, da je takrat, ko me gleda in posluša, prav nič ne boli in da so moji koncerti zanjo terapija.

No, ko pa se je rodil Karlo, takrat pa je ves čas govorila, da je Karlo njen zdravnik. In s tem je povezana še ena ganljiva zgodba. Ko sem zanosila s Karlom, je mami že štiri leta hodila na dializo. Ko pa je izvedela, da bo babica, mi je rekla: "Ljubica moja zlata, ko se bo Karlo rodil, jaz od same sreče ne bom več potrebovala dialize. Ne bom imela več časa hoditi tja."

Seveda smo se temu njenemu optimizmu nasmejali, ampak prav zares smejali in čudili pa smo se kmalu po tem, ko se je Karlo rodil, saj so se njeni rezultati tako izboljšali, da dialize prav zares ni več potrebovala. In to je eden od dokazov, da se čudeži dogajajo. Tega smo bili vsi neskončno veseli, saj je tako lahko tisti dobri dve leti res veliko časa preživela z nami in s svojim vnučkom.

S Karlom se velikokrat pogovarjava o njej, pogledamo tudi razne posnetke in če ga vprašate, kdo mu je pel pesmico Sinička se je usedla gor na drobno vejico, takoj izstreli: ''Babi Geli.'' Marina je sicer še mala, a ji babi Geli velikokrat pokažem na slikicah, ki jih imamo na stenah. Seveda bom tudi njej, ko še malo zraste, veliko pripovedovala o njej.

Nasvetov iz mamine strani je bilo veliko, morda bi izpostavila to, kako mi je vedno govorila, da imamo samo eno življenje, zato naj ga uživam na polno. In naj bom jaz tista, ki krojim svojo pot, naj nikoli ne pustim drugim, da odločajo namesto mene, da usmerjajo moje življenje ali manipulirajo z mano.

Pa vsakič, ko sem kam šla, mi je rekla, vzemi si še nekaj toplega za obleči. To mi je rekla tudi, če je bilo zunaj soparno, vroče poletje. Da ima še kako prav, pa sem spoznala, ko smo se enkrat odpravili s šolo na ekskurzijo. Bil je res čudovit dan, a jaz sem po maminem nasvetu vseeno vzela s seboj nekaj toplega.

Popoldan se je vreme v trenutku spremenilo, postalo je zelo hladno in jaz sem si takrat mislila, hvala mami, brez tvojega vztrajanja, da moram vedno, ampak res vedno imeti še nekaj toplega za obleči, bi zdaj zmrzovala in najbrž tudi zbolela.

Kako pa si se sama spremenila z materinstvom? Kaj zate pomeni biti mati?

Meni se je z materinstvom uresničila moja največja življenjska želja. In za to sem ponižno hvaležna. Velikokrat me vprašajo, kdaj se je v meni prebudila ta velika želja po materinstvu. Jaz pa se spomnim, da sem že kot mala deklica v sebi čutila to željo in imela te sanje, kako bom nekoč mamica. Prav spomnim se teh občutkov, čeprav sem imela le sedem, osem let.

Seveda sem se s to vlogo spremenila. Prej sem bila zelo močno vpeta v svoje delo, na nastope, koncerte, intervjuje sem bila pripravljena v vsakem trenutku. Svoje delo imam še vedno enako rada, volje in navdiha mi nikakor ne manjka, a zdaj vse svoje obveznosti prilagajava otrokoma, saj želiva čimveč časa preživeti z njima. Po nastopih in koncertih komaj čakam, da pridem domov in da poljubčkam svoja sončka, ki takrat že sladko spita.

Spremenila so se tudi moja čustva, občutki, doživljanja, strahovi, cilji ... Že prej sem imela zelo močno razvito empatijo, odkar imam otroke, se je to še stopnjevalo.

Na vprašanje, kaj zame pomeni biti mati, vam kar malo težko odgovorim, ker pravzaprav sploh ne najdem pravih besed, s katerimi bi opisala to mojo veliko željo po materinstvu. A bi ob tem mojem stavku rada dodala še nekaj, kar se mi zdi bistveno in o čemer se absolutno premalo pogovarjamo. Prav nič ni narobe z ljudmi, ki si otrok morda ne želijo. In edino pravilno se mi zdi, da jih v tem primeru tudi nimajo. Ne vidim razloga, zakaj bi morali imeti prav vsi ljudje na svetu otroke.

Mi je pa zelo hudo za tiste pare, ki si jih želijo, pa jih zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ne morejo imeti. In ob tem bi poudarila, kako pomembno je to, da se v ljudi, ki so že v letih, ko bi bilo pričakovano, da otroke že imajo, ne vtikamo s stavki, kot so "Kaj pa vidva še čakata?" "Tebi pa zdaj že ura tiktaka." "Zdaj bi pa že lahko kaj imela." "Vlak bo odpeljal."

To je lahko za marsikoga zelo boleče, saj ne vemo, kako dolgo se morda par že trudi zanositi, pa žal ne gre. Ali pa je bil mogoče otroček celo že na poti, pa se je zgodil spontani splav. To so lahko res hude in zelo boleče zadeve.

Naslov ene od mojih pesmi je Zaljubljena v življenje. In moram priznati, da sem bila to že od nekdaj, saj sem imela velik vzor v svoji mami in očetu. No, odkar imam pa svoja otroka, pa se ja ta moja zaljubljenost v življenje še pomnožila.