Ko si bila stara osem let, sta se z mamo preselili v Francijo. Kako si doživljala to spremembo okolja in navsezadnje kulture? Kako se spominjaš celotne situacije? 

Imela sem komaj osem let, zato se vsega tega niti ne spomnim, sploh pa nimam spominov, da bi me kdo morda žalil ali pa da se ne bi dobro počutila ... Na vse skupaj sem se hitro privadila. Tudi moja dva sta v odličnih odnosih, sta najboljša prijatelja, zato res ni bilo težav. Kot otrok zato nisem doživela nič slabega.

Kako si doživljala to ljubezen matere, zaradi katere je bila pripravljena tako rekoč obrniti vajin svet na glavo? Se ti zdi, da je za pravo ljubezen treba tudi tvegati ali si sama bolj realistka kot pa romantična duša?

Ja, mislim, da je treba za ljubezen tvegati. Zakaj ne? Če me ljubezen čaka na Irskem, bom šla pa na Irsko. 

To si tudi dokazala z Gregorjem (smeh).

Tako je, a ne (smeh)? Včasih je seveda težko vse pustiti in kar oditi, a se hkrati tudi splača. Ko tvegaš, lahko s tem ogromno pridobiš.

Katere so tiste vrednote, ki ti jih je mama skozi življenje privzgojila in si ji za to hvaležna?

Z mamico sem se vedno pogovarjala o vsem, res sva kot najboljši prijateljici. To mi je najbolj pomembno, ker mi je s tem dala neko znanje, da bom tudi sama enaka s svojimi otroki. Te izkušnje, ki mi jih je dala, bom lahko predala naprej. Naučila me je spoštljivosti in za to sem ji res hvaležna. Obema, tako mami kot tudi očetu.

Je bil še kdo v tvojem otroštvu in obdobju odraščanja pomemben del življenja? Kdo je, poleg mame, nate naredil največji vtis? Si morda obdržala tudi stike s kom iz Slovenije?

V Franciji me je seveda največ naučil moj očim. Ko sva z mamico prišli tja, sprva nisva imeli tam nikogar, le njega in njegovo družino. Ko sem šla v šolo, mi je z nalogami in učenjem francoščine največ pomagal prav on, s tem pa seveda pri meni naredil tudi velik vtis. 

Si imela sicer težave z učenjem francoščine?

Ne, jaz res nisem imela težav. Osem let sem bila stara, naučila sem se v pol leta, takoj sem šla v francosko govorečo šolo ... Mami je imela pa svoje učne ure in tudi sama se je hitro naučila. 

Kaj ti je najbolj všeč pri Francozih in njihovi kulturi? 

Ojoj, to je treba pa najti (smeh)! 

Se mi zdi, da nisi najbolj navdušena nad njimi (smeh)!

Ne, saj eni so super ... Hmm, mogoče mi je najbolj všeč njihova kulinarika. Stvari, ki so tam povsem običajne, pri nas pa se sploh ne uživajo ali le redko ... npr. polži ali žabji kraki. Všeč so mi tudi brunchi, ki v Sloveniji niso kaj dosti razširjeni. 

Če boš kdaj imela družino in otroka, si boš prizadevala, da bo poznal tako Slovenijo in slovenski jezik kot na drugi strani Francijo in francoski jezik, saj sta oba del tvoje identitete? Ali bo to zgolj odvisno, kje si boš ustvarila družino?

Ja, vsekakor. Če si najdem Slovenca, bom otroka naučila francoskega jezika, ker je to še vseeno del mene. 13 let sem živela v Franciji in to ni malo. Trenutno znam bolj govoriti francosko kot slovensko, tako da bi bilo lažje tudi meni (smeh)!

Po čem pa se slovenski moški razlikujejo od francoskih? 

Pa ne, v bistvu ni takšne razlike ... Kaj naj rečem, moški so pač moški (smeh). Bolj je vse odvisno od karakterja. Če najdeš nekoga, ki je primeren zate, je super, drugače pa iščeš naprej. 

Se ti zdi, da so Francozi navezani na svoje mame, družino? Ali so bolj pustolovskega duha, svobodnjaki?

Ja, Francozi so veliki mamini sinčki. Pa saj s tem ni nič narobe, prav je, da si navezan na svojo družino, da veš, da se lahko zaneseš nanjo, da te podpira ... V tem ne vidim nič slabega.

Česa si se naučila kot udeleženka v šovu Sanjski moški? Si šla v oddajo z romantičnim namenom, da boš morda našla pravo osebo, s katero bi trajalo do konca ali ti je bilo to bolj kot družabno-socialni izziv?  

Marsičesa sem se naučila (smeh). Potrpljenja z ženskami, ker tole je bilo kar naporno ... Konstantno je bilo neko napadanje, kar te nauči, kakšen si in kakšen nočeš biti. Naučiš se odreagirati, spoznaš, kdo si, in tega ti ne more nihče vzeti. Če igraš, to tako ali tako vsi opazijo in to ni prav. Moraš ostati to, kar si.

Kako pa sama sebe vidiš čez 5 ali 10 let? Je med tvojimi vizijami in cilji tudi kaj, kar je v oddaji omenila astrologinja? Kaj je tisto, kar bi te osrečilo oz. kaj je tisto česar se morda najbolj veseliš?

Jaz sem tako spontana, da ne vem niti tega, kje bom jutri zjutraj. Čez 5 ali 10 let si predstavljam, da bi že imela svojo družino, rada bi imela tudi kariero ... nekje na modni poti.