Michelle Peters opisuje dogajanje tistega usodnega dne kot nekaj, kar je težko razumeti, če tega nisi doživel. Iz vrtca sta z Brokoom hitela domov, sama pa se je trudila, da bi njen sin čim manj videl. Čez glavo ga je pokrila z jopičem, da ne bi gledal kaosa, ki je zavladal na ulicah. A Brook, kot vsak drug radoveden otrok, ni bil dolgo zakrit – prestrašeno je spremljal zmedo, sesutje dvojčkov in ljudi, ki so v paniki skakali iz stavb.

Danes, deset let kasneje, je Brook znan kot mali režiser dokumentarnega filma z naslovom The Second Day. V filmu so prikazani trenutki pred, med in še posebej po terorističnem napadu, ki ni zaznamoval samo Amerike, pač pa cel svet. Mali Brook pravi: ''Nič še ni bilo napisanega o 11. septembru s perspektive otroka. Zato sem želel to narediti jaz.''

Michelle, ki je mama samohranilka, in Brook k sreči nista izgubila nobenega bližnjega, sta se pa morala posloviti od mnogih znanih: Michelle je kot uslužbenka na gasilski postaji izgubila veliko sodelavcev, Brook pa vzornikov, saj si želi postati gasilec. Ker ga je mama večkrat vzela s seboj v službo, ga je izguba mnogih gasilcev toliko bolj zaznamovala. Michelle pravi, da je naloga staršev, da pomagajo otrokom razumeti. ''Brook si je želel posneti film in pri tem sem ga lahko samo spodbujala. Če so to njegove sanje, je prav, da mu jih pomagam uresničiti. Nič nisva imela, ko sva začela snemati. Prijatelji so nama posodili kamero, iskala sva prostovoljce. Vse sva delala v njegovem prostem času.'' Pravi, da sta z Brookom preživela samo zaradi tega, ker sta se veliko pogovarjala o črnem dnevu, Brook pa doda, da je zaradi tega postal bolj samozavesten. ''Brez mame mi ne bi uspelo.''

Otrokom v primeru izgube ali soočenja z resno, težko situacijo lahko pomaga igralna terapija. V Novem mestu se je odprl celo tak center. Vam je znano?

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na