Čeprav so številni prepričani, da je valentinovo še ena od kapitalističnih pogruntavščin, ni tako. Korenine praznika so poganske in so povezane z željami po novem življenju, plodnosti in rasti v pomladnem obdobju, ki je prvotno simboliziralo začetek novega leta. Že Rimljani so praznovali festival plodnosti Lupercalia, na katerem je mladenič izžrebal ime dekleta, s katerim sta bila nato leto dni spolna partnerja. Tudi v srednjem veku so stvari prepustili loteriji – dekleta in fantje so žrebali listke z imeni, ki so jim razkrili njihove 'Valentine'. Imena so nato teden dni nosili pritrjena na rokave oblačil, da so bila vsem na ogled. O resničnosti srednjeveškega poznavanja priča tudi omemba v Shakespearovi večni klasiki Hamlet, v kateri Ofelija v svojih blodnjah omeni, da bo naslednji dan valentinovo.

Kot praznik pa se je valentinovo prvotno praznovalo v rimskokatoliški veri, in sicer v obliki posta v čast svetemu Valentinu. O tem svetniku so krožile številne legende, med katerimi je z današnjim praznovanjem najbolj povezana ta, ki pravi, da naj bi na večer, preden je bil mučen, Valentin ječarjevi hčeri poslal ljubezensko pismo, v katerem je na koncu pisalo "Od tvojega Valentina". To naj bi se zgodilo ravno na večer pred 14. februarjem, zato naj bi se ta dan pozneje uveljavil kot praznik zaljubljenih. Drugi viri navajajo, da naj bi ta februarski dan z ljubeznijo in romantiko v 14. stoletju prvi povezali Francozi in Angleži, saj naj bi se prav 14. februarja množično ženili ptički. Posnemali naj bi jih zaljubljenci, ki so si na ta dan začeli izmenjevati ljubezenska sporočilca in cvetje. V 18. stoletju so v Angliji samske ženske na valentinovo na vzglavnik položile pet lovorjevih listov, s pomočjo katerih naj bi sanjale svojega bodočega soproga. Verjamemo, da danes ta praksa ni več 'v modi'.

Tudi pri nas je imel še do nedavnega praznik svetega Valentina nekoliko drugačen prizvok, kot ga ima danes. Veljalo je namreč, da je znanilec pomladi in prinese ključe do korenin, zato naj bi se po starem kmečkem koledarju na ta dan začela prva spomladanska dela na vrtovih, v vinogradih in sadovnjakih, prav tako pa so ga označevali tudi za dan, ko se ženijo ptički. Ponekod v Prlekiji so nekoč dan pred valentinovim spekli sladke pogačice in jih položili na zunanje okenske police, 14. februarja zjutraj pa so jih šli otroci pobirat v prepričanju, da so ostanki ptičje gostije. Na Goriškem je ta dan po starem izročilu še danes praznik štrukljev, ki odpira sezono vaških veselic – tudi na teh se še danes rodi veliko ljubezni.

Ponekod praznujejo tri mesece

Ne glede na čas je valentinovo vedno bilo (in ostaja) tako ali drugače povezano z ljubeznijo; le da je bil nekoč poudarek predvsem na čustvih, v današnjem kapitalističnem svetu pa je skorajda nujno treba dodati še kakšno darilce: rože, bomboniere, čokolade, parfume, spodnje perilo, nakit plišaste igračke s simboli ljubezni ... Seznam potencialnih daril je iz leta v leto daljši, a če vam je kaj v tolažbo, vse to ni značilno samo za Slovenijo, temveč za kar nekaj regij po svetu.

Na Japonskem in v Južni Koreji denimo valentinovo praznujejo kar ves mesec – od 14. februarja do 14. marca. Februarja darila poklanjajo dekleta in ženske, ki fante, može, prijatelje ter sodelavce obdarijo s čokolado, bomboni in redkeje tudi s cvetjem. S to gesto jim pokažejo, koliko jim pomenijo. Najbolj tipično darilo je čokolada, zato ne preseneča, da trgovci v tem času police založijo z najrazličnejšimi vrstami te sladke razvade. Vendar vse več Japonk verjame, da tista iz trgovine ni znak resnične ljubezni, zato kupljeno čokolado doma stopijo, jo zlijejo v različne modelčke in znova strjeno podarijo svojim fantom in soprogom. Od moških, ki 14. februarja prejmejo darilce, se pričakuje, da natančno čez mesec dni, torej 14. marca, na tako imenovani 'beli dan', ženske obdarijo z belo čokolado ali marshmallow bonboni. In ker se v teh državah v zadnjih letih vse več mladih odloča ostati samskih, so sklenili poseben dan posvetiti tudi njim: zanje je rezerviran 14. april, imenovan tudi ‘črni dan’, ko se samski množično zbirajo v organiziranih skupinah, jedo črne rezance jajang.

Od voščilnic do brezglavega zapravljanja

Čeprav Združene države Amerike danes veljajo za domovino valentinove potrošniške mrzlice, na presenečenje mnogih na začetku ta dan niti približno ni bil povezan s kupovanjem daril. Tradicijo praznovanja valentinovega so tja v 19. stoletju prinesli angleški priseljenci, in ker je bilo v Veliki Britaniji za ta dan značilno podarjanje doma izdelanih voščilnic, v katere so bili zapisani avtorski romantični verzi, so tudi Američani prvotno ročno izdelovali voščilnice, ki so jih okraševali s patriotskimi barvami, čipkastim papirjem, perlami in ostalim okrasjem ter jih podarjali svojim najdražjim. Tradicija kupovanja daril je prišla šele z vse večjo močjo kapitala in se z leti povečevala, tako da je danes valentinovo tretji najbolj potrošni dan v letu – takoj za božičnimi prazniki in črnim petkom.

Tudi v Avstraliji valentinovo praznujejo skoraj tako množično in pompozno kot v ZDA, a brez pretiranega kupovanja daril. Praznovanje dneva zaljubljenih ima v deželi koal in kengurujev namreč močan zgodovinski pečat. Konec 19. stoletja je v času zlate mrzlice obogatelo veliko avstralskih rudarjev. Svoje na novo pridobljeno bogastvo naj bi se odločili proslaviti z bogato okrašenimi voščilnicami, ki so jih, zapakirane v lične škatlice, podarili svojim najdražjim. Voščilnice z lepimi mislimi so skozi čas postale tradicionalen način izkazovanja ljubezni ter naklonjenosti in še danes se večina Avstralk in Avstralcev za valentinovo obdari z izvirnimi voščilnicami. Tako valentinovo niti približno ni le dan zaljubljenih parov, temveč tudi dan izražanja naklonjenosti in ljubezni do družine, prijateljev in znancev.

Pošiljanje valentinovih ljubezenskih voščilnic je značilno tudi za zaljubljence na Danskem in Norveškem. V preteklosti so bile te tako prosojne, da je pravi motiv razkril šele pogled proti svetlobi. Današnji zanimiv ritual moškemu narekuje, da svoji ljubezni pošlje 'gaekkebrev' oziroma kratko pesmico, ki jo podpiše s toliko pikami, kot ima črk v imenu. Ker se jih pošilja anonimno, ženske ne vedo, kdo jih je poslal, in če pravilno ugotovijo ime pošiljatelja, morajo za veliko noč v dar dobiti velikonočno jajce. Če jim ne uspe uganiti, kdo jim je poslal romantično voščilnico, morajo na veliko noč jajce pošiljatelju podariti one. Se pa v obeh državah za valentinovo obdarujejo tudi prijatelji, ki si pošiljajo posušene bele cvetlice, imenovane snežinke.

Ljubezni ne praznujejo povsod 14. februarja

V Walesu dan ljubezni praznujejo že 25. januarja, na dan zavetnika ljubimcev Dwynwena. Na valentinovo pa si po tradiciji podarjajo lesene žlice, kar izhaja iz preteklosti, ko so mornarji ženskam z njimi dvorili. Veliko simboliko nosijo tudi podobe, izvezene na žlicah – ključi pomenijo moško srce, kolesa trdo delo. Tudi Brazilci praznika zaljubljenih ne praznujejo 14. februarja, temveč 12. junija. Ta datum so za 'Dia dos Namorados' (dan zaljubljenih) izbrali zato, ker je tik pred godom svetega Antona (St. Anthony), ki naj bi skrbel za večno srečo v zakonu. Kot vse posebne priložnosti v tej latinskoameriški državi je tudi praznovanje 'Dia dos Namorados' zelo barvito. Veliko je plesa in petja, ne manjka pa niti daril. Zaljubljenci si večinoma podarjajo cvetje in pisemca z ljubezenskimi sporočili, večina pa ta dan preživi ob dobri hrani v krogu družine ali prijateljev.

Nenavadno čaščenje ljubezni

V nekaterih državah pa so na valentinovo značilne za naše predstave precej nenavadne tradicije. V Norfolku na vzhodu Anglije poznajo denimo dobrega moža, znanega pod imenom 'Jack Valentine' ali 'Oče Valentin', ki ima podobno nalogo kot Božiček, le da pride nekoliko pozneje. Skrivnosten mož naj bi trkal na vrata otrok in jim puščal darilca in sladkarije. Čeprav ni znano, od kod točno tradicija izvira, je še vedno zelo priljubljena in se prenaša iz roda v rod. Na Tajskem po drugi strani na valentinovo potekajo številne poroke, ki niti približno ne spominjajo na slavja, kot jih poznamo pri nas. Med najzanimivejšimi so zagotovo tiste, pri katerih ženin in nevesta med svečanostjo, ki poteka v templju, ležeta v krsto. Pari namreč verjamejo, da bo ravno krsta pregnala nesrečo in jim v zakon prinesla veliko ljubezni ter sreče.

Tudi Francozi, ki slovijo kot najbolj romantičen narod na svetu in si navsezadnje lastijo pravice za strasten francoski poljub, so imeli v preteklosti precej nenavadno valentinovsko tradicijo. Neporočeni fantje in dekleta so igrali ‘loterijo ljubezni’, za potrebe katere so se, ločeni po spolu, zbrali v dveh hišah na nasprotnih straneh ceste in se nato skozi okna s klicanjem imen skušali urediti po parih. Klicanje je trajalo tako dolgo, dokler si niso vsi našli para. Če moškemu ženska ni bila všeč, jo je pustil, da je klicala drugega. Ženske, ki niso našle svoje moške polovice, so postale ‘nesrečne duše’ in so pozneje postavile in zakurile kres, v plamene katerega so metale fotografije in predmete fantov, ki so jih zavrnili. Ob tem so preklinjale in skušale uročiti svoje nesojene ljubimce. Ker so se včasih nekatere preveč razvnele in so nastajali vse večji izgredi, je francoska vlada to tradicijo sčasoma prepovedala.

Valentinovo prepovedano!

Države z večinskim muslimanskim prebivalstvom imajo do valentinovega po večini precej odklonilen odnos, saj naj bi šlo za krščanski praznik, motila naj bi jih tudi vse večja skomericaliziranost. Savdske oblasti so že leta 2002, potem pa še enkrat leta 2011 prepovedale prodajo izdelkov, ki bi bili povezani s praznikom zaljubljenih. Trgovci morajo zato okrog 14. februarja s prodajnih polic odstraniti vse prodajne izdelke rdeče barve, prav tako je v tem času prepovedana prodaja vrtnic in okrasnega papirja. Podobno tudi v Iranu, kjer je prepovedano tiskanje in proizvajanje vsega, kar bi utegnilo biti povezano s praznikom zaljubljenih, kršilce pa lahko doleti tudi več let zaporne kazni. Namesto tega praznujejo 'Sepandarmazgan' oziroma 'Esfandegan'. Gre za praznik, s katerim po stari perzijski kulturi častijo zemljo ter z darili izkazujejo ljubezen materam in ženam. Tudi v Pakistanu si oblasti že več let prizadevajo, da bi prepovedale praznovanje praznika zaljubljenih, a za zdaj brez uspeha, saj si predvsem mlada populacija ne dovoli odvzeti dneva ljubezni.

Praznovati ali ne praznovati – to pravzaprav ne bi smelo biti vprašanje, prav pa bi bilo, da bi si ljubezen izkazovali vse dni v letu, ne zgolj na valentinovo. Navsezadnje gre za eno najintenzivnejših in najlepših čustev, kar jih premore naše zaznavanje. To seveda ne pomeni, da je treba vsak dan kupovati darila – dovolj so že majhne, povsem vsakdanje pozornosti in lepe geste, ki na obraze naših partnerjev, partneric, otrok, staršev, bratov, sestra in prijateljev narišejo nasmeh in jim polepšajo dan. Življenje je namreč krajše, kot si mislimo, in zagotovo nihče ne želi obžalovati, da ljubljenim osebam ni pravočasno in dovolj nazorno pokazal, koliko mu dejansko pomenijo.