Z Valerijo smo se pogovarjali tudi mi. Z nami je delila različna obdobja v svojem življenju, poklepetali smo o vrednotah, znanju, družini in seveda o udeležbi v resničnostnem šovu Kmetija išče lastnika

Kje ste odraščali in kako se spominjate tega obdobja?

Odraščala sem v mestu, kot otrok pa sem veliko časa preživela pri sorodnikih na kmetiji in spomini na to obdobje so zelo lepi, saj sem bila vedno v naravi, kar ti daje občutek svobode. Prav tako sem obiskovala vrtec v Podgorju pri Slovenj Gradcu, ki je bil zraven kmetij in smo kot otroci vedno obiskali bližnje kmete, ko je krava dobila telička ali so se izvalili piščančki, skotili pujski.

Kako sta vas vzgajala starša?

Starša sta me težko vzgajala, saj sem bila zelo trmast otrok in si nista mogla kaj dosti pomagati z mano, ko sem si nekaj vtepla v glavo. Vedno sem hodila domov s čudnimi idejami, za katere nista vedela, od kje sem jih dobila in vedno sem jih realizirala, starše pa šokirala. Pa ne, da bi bila toliko proti mojim idejam, vendar sta se zame bala. Nazadnje sem ju šokirala s prijavo na resničnostni šov Kmetija in oče se je vprašal, če me ni slučajno prinesla štorklja.

Kaj ste si kot deklica želeli postati, o čem ste sanjarili in upali, da se vam nekoč uresniči?

Kot deklica sem vedno govorila, da bom, ko bom velika, kuharica. Nato sem sanjala v srednji šoli, da bi bila kuharica in natakarica, pa mi oče ni pustil, da bi kot študentka delala v kakšnem gostinskem lokalu. To je bila ena redkih stvari, ki mu jo je uspelo pri meni preprečiti, vendar ne za dolgo, ker sem zdaj res oboje.

Ne, kot otrok sem bila zelo neredoljubna, o kuhanju nisem imela pojma in sem bila velik samouk, sovražila sem sobote, ki so bile dan za pospravljanje. Mama se je dosti presekirala zaradi tega, vendar se z leti človek spremeni, če ne prej, ko začne živeti sam. Sama sem se hitro osamosvojila ter se tudi skozi leta spremenila, tako da sem zdaj včasih skoraj preveč redoljubna, predvsem v službi, doma malo manj. Vendar kot sem na eni strani avanturist, sem na drugi velik tradicionalist. Oče me je naučil plesti, mama šivati, teta pa kvačkati. Smo zelo rokodelska družina in uživamo v tem. Je pa res, da imamo tudi velik vrt, v katerega me starša niti pod razno nista mogla nikoli spraviti, saj imam fobijo pred črvi in deževniki. Malo sem ta strah na kmetiji premagala, tako da si sedaj tudi sama želim vrtička.

Katere vrednote so vas spremljale skozi otroštvo in so del vas tudi danes?

Kljub vsemu sem bila kot otrok zelo delovna, ko je šlo za to, da sem lahko zaslužila svoj denar. Svoje prvo počitniško delo sem začela opravljati že pri 13 letih in nadaljevala do prve zaposlitve. Moj glavni cilj je bil, da se čim prej osamosvojim in nisem odvisna od nikogar. Po drugi strani sem bila skromen otrok. Nismo bili premožni in nikoli nisem zahtevala od staršev, da mi kupijo kaj, kar si ne bi mogli privoščiti, sem pa sama naredila vse, da sem zaslužila denar in tako prišla do marsičesa. In na to sem najbolj ponosna. Sama sem si kupila prvi motor, prvi avtomobil, prvo stanovanje ter si privoščila prvo potovanje. In ko si moraš stvari zaslužiti sam, jih tudi toliko bolj ceniš in si nanje ponosen. In če torej povzamem vrednote, ki so me spremljale skozi otroštvo in so del mene tudi danes – pridnost, delavnost, skromnost.

Kaj vam pomeni znanje?

Znanje je vrednota in hkrati največji kapital, ki ti ga nihče ne more vzeti, lahko pa ga prenašaš na druge. Je pa znanje v današnji družbi, kjer prevladujejo denar, veze in poznanstva, podcenjeno in razvrednoteno. Žal. To se pozna tako pri izobraževalnem sistemu, ki ga trenutno imamo, kot tudi pri nespoštovanju poklicev – vzgojitelj, učitelj, profesor.

Kaj je vplivalo na vašo odločitev, da stopite iz poti, ki ste si jo skrbno začrtali in se preizkusite v gostinskih vodah?

Nikoli ne stopam po skrbno začrtani poti, vedno skačem z glavo v vodo ter se pri tem nikoli ne prepričam o njeni globini. Ko čutim, da lahko nekje izpolnim svoje želje, pričakovanja, cilje, grem tja in nič me ne ustavi. To je iz osebnostnega stališča zelo dobro, manj dobro pa za moje bližnje, ki morajo vse to prenašati.

Dolga zgodba. Stefana sem spoznala, ko sem delala na univerzi, kjer je kot študentka delo opravljala tudi njegova punca. Pripovedovala mi je, kakšne načrte ima njen fant in da išče vodjo lokala, ki ga odpira. Po dveh dneh njenega pripovedovanja sem jo prosila, če naju lahko spozna, ker me služba zanima. Takoj sva bila na enaki valovni dolžini, doma pa so bili starši, kot vedno, šokirani, ko sem jim razložila, da zapuščam akademske vode in se podajam v gostinstvo. Oče je hotel vedeti, kdo je ta človek, s katerim bom delala in ko sem mu začela razlagati, od kje prihaja Stefano, mi je oče povedal, da smo v sorodu. Seveda se nismo nikoli prej srečali, saj je Stefano odraščal v Rimu, kjer je rojen in z njimi nismo imeli več stikov, ko se je njegov oče preselil v Italijo. Smo se pa sedaj po spletu okoliščin znova našli, kar je super. Hkrati pa sva s Stefanom poslovna partnerja oziroma uspešen tim. On je odličen v marketingu, prodaji in pogajanjih, sama pa sem dober analitik in finančnik, kar naju združuje v idealen tim.

Kje ste spoznali svojega fanta? Kakšne načrte imata za prihodnost? Ali morda razmišljata tudi o družini?

Gregorja sem spoznala v Radljah na motopikniku. Načrtovati prihodnost je težko. Saj veste, rada skačem na glavo, vendar včasih Gregor pri tem pogleda globino vode v bazenu, vendar točno ve, da me, ko skočim, ne more več ustaviti. Polno načrtov imam v glavi od tega, da bi odprla svojo lastno mini restavracijo, v kateri se lahko posvetiš gostu, do tega, da bi imela kuharsko oddajo, čeprav jih je že polno, pa do tega, da bi pomagala gostincem, ki jim v poslu ne uspeva ter jim pokazala, da se vseeno da, samo stvari se morajo lotiti na pravilen način. Na drugi strani vem, da bom iskala drugo kmetijo, ker bi tam lahko združila svoje sanje in znanje – od kulinarike do rokodelstva in do izobraževanja. Razmišljam o organiziranju tečajev kvačkanja in pletenja, delavnic kuhanja, včasih bi bila vedeževalka, kar sem za svoje prijatelje že, prenašala bi svoje znanje o zdravi prehrani, o kombiniranju hrane, o vplivih lune na naše zdravje, skratka načrtov je pri meni vedno preveč, ne premalo in nikoli ne vem, kam me bodo pripeljali. Družina sva, če pa jo bova širila? Hmm…?

Udeležba v resničnostnem šovu Kmetija bo pri meni zapisana na posebnem mestu. To je izkušnja, ki jo priporočam vsakomur. Ostali mi bodo čudoviti spomini, še bolj pa čudoviti prijatelji.

Kaj ste se v času bivanja na kmetiji naučili in spoznali o sebi?
O sebi sem spoznala, da imam prav, ko vedno znova ponavljam, da živimo v svetu, kjer smo vsi veliki igralci. Že zjutraj, ko vstanemo, si nadenemo masko z obleko, ličili, parfumi in potem bolj kot ne cel dan igramo v službi vsak svojo vlogo. Tisto prvinsko, kar imamo v sebi, pa nosimo pod to masko in si ne upamo pokazati zunanjemu svetu, ker nas je strah, da bomo s tem prizadeti. Kdor pravi, da ni tako, naj malo razmisli in oceni, kako se obnaša doma, na kavču, ko ga zunanji svet ne vidi in kako, ko stopi iz stanovanja. V današnjem svetu lahko uspeš (če nimaš vez in poznanstev) samo, če deluješ dovolj samozavestno in ambiciozno. In potem se čudimo, ker je vedno več ljudi depresivnih? Kako ne, če pa ne morejo biti to, kar so, ker se od njih pričakuje nekaj drugega. Na kmetiji pa smo bili mi, takšni kot smo. Brez glavnika, brez ličil, brez lepih oblek, brez parfuma, pa kljub vsemu z vsemi čustvi, ki jih nosimo v sebi. In zato se marsikdo čudi, kako smo se lahko hkrati kregali, objemali, veselili, jokali, smejali, jezili. Ampak za nas je bilo to normalno, in to je normalno, vendar v današnjem svetu žal "prepovedano". Nikoli ni nekdo samo črn ali pa samo bel. Vsi imamo v sebi tudi oziroma največ sivine, ki pa je večina ljudi ne vidi. Sivina pa je tisto bistvo vsakega od nas.

Ste morda ugotovili, da ste imeli o kakšnem članu družine napačno mnenje? O katerem in zakaj?

Na začetku morda res o Vlasti in Esadi, s katerima sem se dosti družila prve tri tedne oziroma do trenutka, ko sem prvič jasno izrazila, da se z njunim mnenjem ne strinjam.

Kaj menite o Esadini iskrenosti?

Človek je iskren, ko je pošten, odkrit in ima naklonjen odnos do okolja, kamor sodijo tudi prijatelji ozirom, če gledamo širše, ljudje. Najprej mora biti človek iskren do sebe, da je lahko tudi do drugih. Pa vendarle iskrenost ne pomeni, da lahko vsakomur poveš vse, kar misliš na nespoštljiv način. Temu lahko rečem samo primitivna iskrenost oziroma pomanjkanje higienskega minimuma.

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na