Kako pomembna je igra v življenju otroka? Kaj otrok pridobi z njo?

Igra je otrokova osnovna dejavnost. Z njo začne otrok spoznavati svet. Na vprašanje, kako pomembna je, lahko torej zagotovo odgovorimo, da zelo. Jaz bi celo rekel, da je najpomembnejša. To so potrdili tudi praktično vsi strokovnjaki, ki so se tako ali drugače ukvarjali z razvojem otrok in njihovo igro. Zakaj je tako pomembna? Kot sem že dejal, zato, otrok z igro spoznava svet. 

Najprej tistega najbližjega, v posteljici ali zibki, kasneje v sobi, še malce kasneje zunaj in tako naprej, do vstopa v vrtec. Tam se pa odpre še večji svet (zato je lahko vstop v vrtec tudi stresen, ampak o tem kdaj drugič). Ko se navadijo na okolico, pa postane igra osnova za učenje. 

Otroci z igro razvijajo socialne veščine, govor in artikulacijo ter matematične veščine, raziskujejo naravo itd. Skratka, igra je tista osnova, na kateri gradimo, da otroci usvojijo neka znanja oziroma (še boljše) sami pridejo do različnih spoznanj in ugotovitev.

Kakšna naj bo igra za vrtčevske otroke? Imate kakšne predloge za igro doma?

Težko je povzeti oziroma napisati recept za igro, ki bi veljala za vse otroke, saj so si različni. Prav tako ima vsako razvojno obdobje predšolskih otrok svoje značilnosti. Moj nasvet za starše bi bil, naj otrokom ponudijo veliko nestrukturiranega materiala, veliko majhnih stvari, da lahko urijo ročne spretnosti, predvsem pa, naj jih ne animirajo vedno, kadar so z njimi. 

Če starši otroke ves čas spodbujajo in animirajo, izgubijo radovednost in željo po raziskovanju, ki jih žene naprej. Predvsem pa bi staršem rekel, naj izhajajo iz otrok. Če otrok izrazi željo po risanju, pa veste, da to ni ravno njegovo močno področje, mu ponudite, kar želi, saj je interes za delo očitno velik in bo igra, ki je v tem primeru postala delo, kakovostnejša. 

Nestrukturiran material pa zato, ker otroku omogoča nešteto možnosti za igro. Spomnite se kakšnega sprehoda v gozd, ko je palica postala meč, čarobna palica, dežnik, orodje in še in še ... Otroška domišljija pač ne pozna meja, razen, če jo omejimo.

V kolikšni meri je treba otroka pri igri voditi in kdaj mu pustiti, da se prosto igra?

Dobro vprašanje. O tem se je spraševalo že precej raziskovalcev. Maria Montessori je denimo razvila svojo metodo dela, saj je trdila, da je najpomembnejše otroku pripraviti kakovostna sredstva za igro, s katerimi bo razvijal svoje kognitivne in tudi druge sposobnosti. Waldorfska šola medtem izpostavlja učitelja kot tistega, ki naj bi s svojim zgledom vodil otroke. Sam menim, da je treba upoštevati starost otrok in njihovo znanje. 

Mislim, da za starše to ni pretežko, saj svoje otroke dobro poznajo. Če se z dvoletnikom na primer igramo igro vlog v otroški kuhinji, ga bo večina staršev usmerjala in mu namignila, kaj potrebuje, da bi skuhal kavo. Če ima otrok s kuhanjem kave že izkušnje (na primer če opazoval mamico pri delu) teh usmeritev ne potrebuje več. 

Večji ko so otroci, manj usmeritev potrebujejo. Otroku lahko tudi damo smernice za igro (npr. pri sestavljanju lego gradnikov), naj kaj dogradi. Otroka najbolje usmerimo tako, da sam pride do spoznanja. Saj poznate tisti pregovor: če človeku ujamemo ribo, smo ga nahranili za en dan, če ga naučimo loviti ribe, smo ga nahranili za vse življenje. 

Kako pomembna pa je medsebojna interakcija z vrstniki? Kaj otroci pridobijo z medsebojnim druženjem?

Interakcija z vrstniki se večinoma dogaja ob igri. Ja, tudi tu je igra zelo pomembna, v prvih letih sicer nekoliko manj kot v drugem starostnem obdobju. Otroci so različni, prihajajo iz različnih okolij in v različnih okoljih so pomembne različne socialne veščine. Vsak otrok ima drugačne socialne veščine, ki so deloma vezane tudi na karakter. Otroci se učijo z opazovanjem in posnemanjem. In verjemite, da hitro usvojijo veščino, ki deluje. 

Pri starejših so interakcije še toliko pomembnejše. Otroci se naučijo sprejemati kompromise, se pogajati, postavljati in sprejemati pogoje, zavedajo se, kdaj se komu godi krivica, kdaj kdo potrebuje pomoč ... Skratka, otroci med interakcijo in igro razvijejo vrsto socialnih veščin. Drži, niso vedno vse dobre. Če vidijo, kako nekdo pomaga drugemu v stiski, potem prav tako vidijo, kako je nekdo do nekoga žaljiv. Tu pa nastopi naša vloga, vloga opazovalca. Kajti če so otroci, ki se igrajo sami, pogosto priča temu, da se nekomu godi krivica oziroma se nad nekom izvaja nasilje, ki ni sankcionirano, lahko to dojamejo kot sprejemljivo. 

Je igra v naravi za malčke potrebna? Kaj vse lahko z vrtčevskimi otroki počnemo na prostem?

Zagotovo je potrebna, pravzaprav nujna. Že tako so možnosti za naše gibanje trenutno precej omejene. Zakaj nujna? Vsi strokovnjaki se strinjajo, da sta kognitivni in motorični razvoj tesno povezana. Spomnimo, otroci se morajo vsega naučiti. Tudi plaziti se, hoditi, teči, skakati, premagovati ovire, metati, brcati in loviti žogo, obdržati ravnotežje. Vse to pa zahteva tudi miselni napor. Poleg tega seveda otroku omogočamo zdrav razvoj, saj je aktivno celotno telo. 

Kaj vse lahko počnemo? Česa ne moremo početi? Počnemo lahko vse, kar želimo, seveda če je to starosti primerno. Peljite dvoletnike v gozd in prostor bo postal gibalni poligon z neštetimi možnostmi. Seveda popazite na varnost, a ne pretiravajte. Saj veste, otrok je od tal oddaljen samo 20 cm. In tudi sam mora ugotoviti, kaj je nevarno. Mali vragci nam večinoma ne verjamejo, dokler sami ne poskusijo. Pa še takrat niso čisto prepričani, zato nevarno zadevo večkrat ponovijo.