Res je, da Jim Clifford in njegova žena Sue živita v sedemsobni hiši iz 18. stoletja v zahodnem Londonu, vendar v garaži nimata velikega števila starinskih avtomobilov. Ne hodita na eksotične počitnice, ne diši jima drag šampanjec in ne jesta v dragih restavracijah. 50-letnega Jima in dve leti starejše Sue ne zanimajo niti statusni simboli in drage igračke – svoj denar zapravita za družino, in oba ga zaslužita več kot dovolj. To samo po sebi ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi vseh svojih otrok – imata jih kar devet – posvojila … in to ne tistih najmlajših, brez težav, posvojila sta same težavne otroke, saj sta oba imela težavno otroštvo.

Nista hotela dojenčkov

Ko sta se spoznala, sta si oba želela veliko družino, to sta si takrat predstavljala kot štiri otroke – dva svoja in dva posvojena, saj se zavedata, da je dovolj, če na že tako preveč poseljen svet pripeljeta dva nova otroka in ne kar štiri. Danes sta ponosna starša sester Lise in Justine, starih 30 in 27 let, 25- in 23-letnih bratov Chrisa in Wayna, sorojencev Devona (17 let), Courteney (13 let), Cala (11 let) in Lewisa ter desetletne Maisie, ki se je družini pridružila malo pred svojim osmim rojstnim dnem.

Sue in Jim sta se poročila po dveh letih razmerja in takoj po poroki poskušala spočeti prvega otroka. Ko jima to kar ni in ni uspelo, sta šla po nasvet k zdravniku in izvedela, da naravno nikoli ne bosta mogla spočeti. Tako sta se, namesto da bi šla na umetno oploditev, odločila, da kar vse otroke posvojita. Vendar ne katerih koli. Niso ju zanimali dojenčki in otroci do četrtega leta, ki najlažje najdejo dom. Odločila sta se posvojiti starejše otroke, takšne, ki jih skoraj nihče noče.

Več kot le ljubezen

Prva otroka, takrat devetletno Liso in tri leta mlajšo Justine, sta posvojila leta 1990. Nista bila pripravljena na čustvene težave, ki sta jih imeli sestrici, vendar nista obupala in nekako so se prebili iz dneva v dan. Otroci, ki čakajo na posvojitev, stari tri leta in več, imajo običajno velike težave. Veliko jih je bilo zapostavljenih ali zlorabljenih in zato ne zaupajo odraslim. “Ljudi uspava stara miselnost o posvojitvah, da otroka daš v prijazno družino, mu daš medvedka in veliko ljubezni in vse bo v redu. Vendar ni tako,“ pravi Jim.

“Otroci, ki jih z veseljem sprejmeva v svojo družino, so bili velikokrat v resni nevarnosti, izpostavljeni nasilju in zapostavljeni. Soočala sva se z mnogimi izzivi,“ dodaja. Chris in Wayne sta bila stara osem in sedem let, ko sta ju posvojila leta 1994. Devon je bil star deset, Courteney sedem, Cal pet in Lewis štiri leta, ko so se družini pridružili leta 2004. Maisie sta Cliffordova posvojila pred dvema letoma. Vsi otroci so s Sue in Jimom pred uradno posvojitvijo preživeli dve leti, posvojiti pa jih nista smela brez privolitve ostalih posvojencev.

Zgodba o uspehu

Kljub vsem začetnim težavam, ki so jih imeli otroci, in temu, da so se pogosto znašali nad svojima posvojiteljema, je zgodba njune družine zgodba o uspehu. Lisa je že 11 let srečno poročena in bo kmalu rodila njunega četrtega vnuka. Pri porodu bo na njeno željo prisotna tudi Sue. Justine je diplomirala iz angleščine in medijev ter trenutno dela kot tržnica.

Chris je menedžer pri Starbucksu. Čeprav Wayne zaradi težav z učenjem nikoli ne bo delal, Jim poudarja, da je to otrok, ki pri osmih letih še ni znal govoriti in je k njima prišel še v plenicah. Vseeno skoraj nihče ne opazi, da ima kakršne koli težave. Devon je na kolidžu in bi rad postal policist ali reševalec. Courteney se približuje zaključnim izpitom, zanimata pa jo geografija in telesna vzgoja. Cal je lani uspešno prestal prehod na srednjo šolo in uživa v nogometu. Lewis rad bere, zanimata ga znanost in matematika, letos pa bo začel hoditi v srednjo šolo. Maisie je najboljša v svojem razredu pri matematiki in znanosti ter uživa v jahanju konjev.

Bolj zabavno

“Lahko bi kupovala gradove in jih predelovala, vendar sem si kar naprej govoril, da je to bolj zabavno,“ pravi Jim. “Lahko si predstavljam, kako bi sedela na svoji terasi in gledala na čudovite vrtove, ki bi jih urejal vrtnar in kjer niti ena travica ne bi bila poškodovana. Lahko pa gledava na veliko manjši, bolj domač vrt, prekrit s kupi blata, z vnuki, ki tekajo naokoli in hodijo noter in ven ter z vedenjem, da imava devet otrok, katerih življenja so sedaj urejena. Imava res kakšno izbiro?“