V današnji družbi je postala plenica simbol otroštva. Danes si dojenčka skoraj da ne znamo predstavljati brez plenice. Ko se otrok rodi, ga povijemo in plenico menjamo šele, ko je polna. Velikokrat, ko otroka opazujemo, vidimo, kako se napenja, ob teh znakih ga celo spodbudimo: "Ooo, boš kakal? Kar daj, se bova potem previla."  V naši družbi nimamo navade, da bi otroku pleničko ob njegovih znakih sneli in mu omogočili izločanje zunaj nje.

Tako otrok, ki pride na ta svet, sprejme plenico kot glavno stranišče. Mi smo praktično tisti, ki otroka naučimo lulati in kakati v njo.

Dlje časa, kot je otrok povit v plenico, večja navada mu le-ta postane. Dlje časa, kot jo ima, težje se je potem tudi znebi. Zakaj? Ker se skozi tedne, mesece ali celo leta povitosti izgublja zavedanje o lastnih potrebah, o procesih, ki se dogajajo v njihovem telesu. Otrok ne zaznava polnega mehurja, izloča nezavedno malo po malo v plenico, mišice zapiralke, ki so toliko tednov, mesecev ali celo let počivale, niso razvite in na podlagi tega z lahkoto potem, ko mu plenico snamemo, trdimo, da otrok telesno še ni dovolj zrel in ne zmore izločati zunaj plenic. Poznate otroka, ki se igra s polno plenico in ga lulanje ali celo blato v njej ne moti? Ne zaveda se lastnih izločkov in mi tako radi potem obsojamo: "Poglej ga, tri leta bo že star in še vedno kaka v plenico!"

Kako naj bi skozi ta čas razvil zavedanje in natreniral mišice zapiralke, da bi znal zavestno zadržati, ali pa se usesti na kahlico in zavestno iztisniti blato, če teh dragocenih izkušenj ni imel? Če je ves čas izločal nezavedno in smo ga mi kot starši naredili v celoti toaletno odvisnega od nas. 

Poznamo prijetne zgodbe, o katerih starši zelo radi govorijo, kako so otroka čez noč odvadili od plenic. Ja, nekateri otroci hitro dojamejo in jim odvajanje ne povzroča psiholoških ali kakšnih drugih travm. Vse več pa je otrok, ki se v današnjih časih na plenico tako močno navežejo, da je nočejo in ne morejo opustiti. Predstavlja jim varnost, ki so jo poznali vsa ta leta. Ko pleničko snamemo in pričakujemo od otroka, da bo uspešen, se velikokrat izkaže ravno obratno – odvajanje postane prava borba. Pa ne zato, ker bi nas otroci želeli jeziti, ampak enostavno zato, ker ne zmorejo. 

Od rojstva smo jim omogočali razvoj na vseh področjih. Počasi so se gibali, raziskovali svoje telo, tudi njihov govor je potekal postopno in počasi. Žal pa se veliko staršev ne zaveda, da je tudi toaletna neodvisnost eno izmed pomembnejših področij, ki pa ga žal večina staršev popolnoma ustavi vsaj za prvo leto otrokovega razvoja. 

Ker je proces ustavljen, otrok ne pridobiva dragocenih izkušenj, s pomočjo katerih bi bil uspešnejši. Kahlice se boji, joka, cepeta, kriči in beži od nas. Ko nam končno uspe, da kahlico sprejme, otrok ne ve, kaj naj naredi, da bo v kahlici nekaj nastalo – mišice niso aktivne. Določeni otroci sploh ne želijo izločati zunaj pleničke in začnejo zadrževati, kar v veliko primerih pripelje do zaprtja. 

Seveda teh negativnih zgodb ne slišimo veliko, saj se ljudje nikoli ne hvalimo z neuspehi. Veliko staršev čuti sram in nemoč. Sama pa se zadnja leta v vrtcu in tudi znotraj posvetov dnevno srečujem tudi s temi negativnimi vsebinami.

Kot sem že rekla, otrok doživlja stisko in ko pride do hudega zavračanja izločanja zunaj plenice, je nujno potreben individualni pristop, da se otroku znova približa izločanje kot nekaj lepega in naravnega. 

Ta lepota izločanja bi lahko bila vpeljana v vsakdanjo rutino že od rojstva naprej. Ni nam treba mesece trepetati ob misli, kdaj in kako se bomo lotili odvajanja. Če otroka nikoli prav zares ne navadimo na plenico, ga kasneje tudi odvajati ne bomo potrebovali. 

Ste vedeli, da se otrok že rodi z željo po izločanju zunaj plenice? Da nam po rojstvu daje jasne znake (joka, se zbuja, krili z rokami, je nemiren, se napenja ...). Če te znake slišimo in mu omogočimo izločanje zunaj plenice, bo naš otrok ohranil izločanje kot nekaj naravnega. Kar še zdaleč ne pomeni, da moramo biti brez plenic ali 100 % uspešni pri lovljenju lulanja in kakanja. Ne, gre samo za to, da otrok ohranjanja zavedanje o procesih, ki se odvijajo v njegovem telesu, da mu tu in tam omogočimo izločanje zunaj plenice, ki mu omogoča hitrejši telesni, čustveni in umski razvoj. V naši hitri družbi si včasih ne upamo ali pa ne zmoremo slišati svojega otroka, vendar pa je hkrati tudi vse več enako mislečih, svobodnih družin, ki so vam lahko ob tovrstni izkušnji v oporo.