Ameriška pisateljica Rahna Reiko Rizzuto je bila postavljena pred težko odločitev. Sprejeti službo na drugem koncu sveta in pol leta živeti daleč od svoje družine ali ostati doma in spustiti to življenjsko priložnost? Odločila se je za prvo in ničesar ne obžaluje. Njena odsotnost je spremenila njo kot mater ter njen odnos z otroki. Kot pravi sama, na bolje.

Niso del nje

Rahna pravi, da jo najpogosteje vprašajo, kako je lahko zapustila svoje otroke, kako je lahko postala mati, ki brez razmišljanja pripravi kovčke in odide. Razlaga, da ni povsem tako. “Moji otroci toliko let po rojstvu niso več del mene in niso mi jih morali kirurško odstraniti. Nisem jih pustila na zapuščenem otoku, med gorečimi razbitinami letala in sama odveslala na rešilnem čolnu.“

Vrnitev k družini, možu in dvema otrokoma, je bila zanjo veliko težja kot obdobje, ki so ga preživeli ločeno. Pravi, da sicer v resnici nikoli ni želela postati mati. Vseeno jo je šest mesecev na Japonskem in šok, ki ga je doživela po vrnitvi, ko se je spet prepustila toku materinstva, spremenil, jo preobrazil v pravo mati. Seveda je vse skupaj vplivalo tudi na njen zakon, vendar ne tako, kot bi si želela: z možem sta se razšla.

On je glavni

“Iz neodločne, negotove, ljubeče vendar preutrujene, sem se spremenila v zelo dobro mater. Moj zakon je propadel in primarno skrbništvo nad otrokoma sem dala možu. Vendar sva ohranila deljeno skrbništvo in nisem se preselila na Havaje in odletela v sončni zahod. Preselila sem se nekaj hiš stran in začela dolgo ter težko pot, da otrokom in sebi dokažem, da sem se res vrnila,“ pravi.

Ko je njen nekdanji mož sprejel vlogo kot primarni skrbnik njunih otrok, se je zavedla še nečesa. “Nisem imela težav s svojimi otroki, temveč s tem, kako dojemamo materinstvo. S tem, da je moški, ki prevzame skrb za družino, 'svetnik,' ženska 'le' mati. To je nekaj, v kar ne dvomimo, v bistvu pri tem kar vztrajamo. In se sramujemo same zamisli, da obstajajo tudi drugi načini tega, kako biti mati.“

Mati “kot iz škatlice“

Pravi, da je morala zapustiti svoje otroke, da jih je znova “našla.“ Sedaj, ko jih vidi le občasno, se takrat toliko bolj potrudi. “Imamo omejen čas, ko smo skupaj in ko sem lahko tista mati iz 1950, ki jo tako idealiziramo, ki v predpasniku in s svežimi piškoti čaka na svoje otroke, da se pripeljejo s šolskim avtobusom in ki ni nikoli preveč zaposlena ali utrujena za kar koli otroci potrebujejo, vse dokler ne gredo spat. Grem na vsak roditeljski sestanek, na vsako njuno predstavo in bejzbol tekmo.“

Tako je, kot je videti, nekaj izgubila, vendar je tudi veliko pridobila. Znova je našla svoje otroke in odkrila novo podobo materinstva. Vendar še vedno naleti na ljudi, ki je preprosto ne razumejo. Ki se globoko v sebi ne morejo otresti misli, da je mati, ki zapusti svoje otroke, tudi če le za kratek čas, preprosto slaba mati, ob pa tem niti pomislijo ne na očete, ki včasih naredijo enako …