Nakupovalni voziček 30-letne Debbie Taylor iz Harlowa v Essexu izgleda kot meni za otroško zabavo, vsak dan namreč poje dve družinski pakiranji čipsa. Kakršna koli druga hrana se ji gnusi, kuhana pa jo napihne. Za zajtrk popije čaj, kosilo preskoči, ob štirih popoldne poje prvo vrečko čipsa in ob osmih zvečer drugo. Čez dan pije čaj, včasih Coca Colo. Obrok za navadne smrtnike poje le, ko se z družino odpravijo v restavracijo, takrat poje kos piščanca in kruha, da ni tarča posmeha ostalih. „Ko poskusim pojesti kaj drugega, telo na to ni navajeno, postane mi slabo.“

Pri 20 je zanosila s sinom Lukom, jedla je le piščančje ocvrtke in sladoled. Danes sicer z veseljem kuha za sina in moža, skrbi, da jesta, kar se da normalno hrano in je prepričana, da njen način prehranjevanja nanju ne vpliva. Pa njeno zdravje? Pravi, da ne zboleva nič pogosteje kot kdor koli drug, čeprav ima lomljive nohte, dlesni pa ji ob ščetkanju krvavijo. Zdravnik jo svari, da je slabokrvna, a Debbie od svojega jedilnika ne odstopa. „Vem, da ljudje mislijo, da nisem čisto pri pravi. A moje srce se še ni ustavilo in dokler ne bom imela resnih zdravstvenih problemov, se svojemu najljubšemu čipsu ne bom odpovedala.“