
Čeprav se zdi, da Damjan Murko z levo roko uresničuje svoje sanje, pa tistih prvih, ki so se porodile v mali otroški glavici, ni uresničil. Želje se z odraščanjem spreminjajo in tudi Damjan je ugotovil, da se veliko bolje počuti pod žarometi, in tako opustil misel o duhovniškem poklicu. Damjan si je namreč kot deček želel, da bi postal duhovnik. "Poročal sem vse povprek, pa tudi pogrebe sem organiziral. Zbral sem otroke iz ulice, jih posadil na klop pred peskovnikom in organiziral pogreb za svoje ribice, ki sem jih pred tem kradel iz domačega akvarija (smeh). Sicer so se ribice tako hitro razmnoževale, da nihče od sorodnikov ni opazil, da kakšna manjka."
Kot pravi, je že kot otrok vedel, kaj si želi od življenja: "Vedno sem bil pozitivno naravnan in z veseljem sem vsakomur priskočil na pomoč. Vsega tega se sicer ne spomnim sam, so mi pa to povedali starši."

Najlepše spomine na otroštvo povezuje z ljubim dedkom. "Vedno in povsod me je vzel s sabo, me imel najraje in bil ponosen name. Še zdaj se vsakega mojega uspeha veseli skupaj z menoj in je moj drugi oče."
Poletne počitnice je kot otrok preživljal na morju. Družina se je vsako leto odpravila kam drugam, Damjan pa ima na nepozabno dopustovanje prelepe spomine.
Miren, a samosvoj deček se je najrajši igral zdravnike. "Sicer pa smo otroci cele dneve preživeli pred blokom, kasneje, ko sem se s starši preselil na deželo, pa sem veliko časa preživel s prijatelji na travnikih, ob gozdu. Iz vej in smrečja smo si naredili skrivališče, kamor smo se potem skrivali pred namišljenimi hudobci. Bilo je lepo, čeprav moram priznati, da sem bolj kot ne mesten otrok."

Komentarji (29)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV