Ljubljančanka pove, da ji je sinovo rojstvo izpopolnilo življenje, "danes je odrasli mladi mož, ki ima drugačne ambicije, kot jih ima njegova mami, kar spoštujem, saj vidim, da ima srce in glavo na pravem mestu."

Kakšne spomine imate na snemanje filma Ko zorijo jagode?

Spomini na Jagode so tako živi, kot bi film posneli prejšnje leto. Spominjam se, da je zadnja izmed avdicij potekala prav na moj rojstni dan. Kmalu po tem junijskem dnevu so me povabili na poskusno snemanje, na katerem sem si priigrala vlogo. Starši so me pri moji odločitvi podpirali in spominjam se, da sem bila neizmerno vesela in pogumna. Morda prav zato, ker sem zaupala nepozabnemu režiserju Rajku Ranflu, ki mi je takrat in ves čas snemanja stal ob strani, tako kot tudi celotna ekipa. Vseh se spomnim, žal nekaterih ni več med nami.

In potem je padla prva klapa in vse naslednje. Postala sem Jagoda. Mislim, da smo snemali mesec in pol, in da sem bila na vseh snemalnih dneh. Ni mi bilo naporno. Vsako jutro me je voznik prišel iskati in me po snemanju tudi odpeljal domov.

Med snemanjem je cela ekipa dihala kot eno, v želji, da naredimo lep film. Veliko prešernega smeha je bilo med premori. Snemali smo v Ljubljani in na gradu, v starem studiu Vibe filma, v Bohinju in na Ptuju ter v Mariboru.

Res je, nekega dne nas je v snemalnem studiu obiskala Branka Jurca, pisateljica, ki je napisala knjigo Ko zorijo jagode in po kateri je nastal film. Prišla je z možem Ivanom Potrčem in oba sta bila navdušena in vesela, da je Jagoda prav takšna, kot je. To je bilo veliko priznanje ne samo meni, ampak predvsem režiserju in filmski ekipi.

Vam je bilo težko vživeti se v vlogo Jagode ali vam je bil njen najstniški svet tako blizu, da ste zlahka zdrsnili v njeno življenje?

Življenje Jagode je bilo drugačno od mojega, morda sem se zato lažje in bolj radovedno podala v svet igre in življenja Jagode. Vsak dan je bil nekaj posebnega. Lahko si mislite, kako je v en film strniti življenje dekleta, ki je sicer resno in odgovorno dekle, pa vendar malo nad tlemi, saj je prvič resno zaljubljeno. V njenem življenju je še sošolec Nejc, ki bi mu rada najbolj pomagala, pa sošolka Irena, ki bi rada vse izvedela, pa Slavica, ki trpi zaradi pokojnega očeta in jezika. In kaj hujšega, tu so še starši, pa mlajša sestra … Jagoda v sredini pa odrašča, je vesela in srečna, pa žalostna in tudi razočarana, vendar odločena, da gre naprej … Tako sem skozi Jagodo tudi sama odraščala in postala zrelejša.

Ko je padla zadnja klapa, sem se zavedala, da je bilo to eno od najlepših obdobij mojega življenja. Še danes sem hvaležna za to priložnost vsem tistim, ki so mi jo omogočili in mi stali ob strani. Tudi  , ko so Jagode zagledale luč sveta na premierah. Res je bilo nepozabno. Od prve do zadnje klape, od vpogleda v montaži do prve in vseh naslednjih premier. Posebna premiera je bila tudi projekcija na filmskem festivalu v Pulju. Vse prejete čestitke in mnoga pisma oboževalcev, vse to je poseben draž, ki se te dotakne in ostane.

To pa ni bil edini film, v katerem ste se preizkusili kot igralka, kajne? 

Zaljubila sem se v film in v igro dokončno. To ljubezen sem kasneje še večkrat podoživela, saj kot veste, sem zaigrala še v nekaterih filmih, celovečernih in kratkih, ter TV-nadaljevankah. Naj jih kar naštejem: leta 1979 sem z vlogo Ljudmile nastopila v nadaljevanki Svetozar Marković v režiji Eda Galića za Avalo film Beograd, leta 1980 sem dobila vlogo Kovačeve Milke v CF in TV-nadaljevanki Dražgoška bitka, katere snemanje so prekinili in je ves material menda pristal v bunkerju; v celovečernem filmu Deseti brat sem igrala Marjetko, leta 1982 sem zaigrala sanjsko dekle v kratkem filmu Ženski akt, nato sem bila Veronika v TV-nadaljevanki Gorenčev vrag. Bila sem hišnikova hči v CF Učna leta izumitelja Polža, istega leta sem nastopila tudi v celovečernem filmu Pustota. Leta 1987 sem nastopila še v kratkem filmu Prstan v vlogi mlade igralke.

Katera vloga pa vam je bila najljubša?

Vsaka vloga je bila nekaj posebnega, na vsako me vežejo lepi spomini. Najlepši pa še vedno pripadajo prvi, Jagodi. Ne nazadnje sem za igro Jagode dobila tudi strokovno nagrado in priznanje Metoda Badjure, kar za tisti čas ni bilo malo. Danes imam še mesto v Filmskem muzeju v Divači, kar mi je v posebno čast in osebno zadovoljstvo.

Zadnjo vlogo ste odigrali pri 21-letih. Zakaj ste zaključili to poglavje v svojem življenju in kam sta vas zatem popeljala srce in um?

Leta so tekla, Jagoda je dozorevala in dozorela, sem nekje slišala. Izpolnila sem obljubo staršem, da ne smem pozabiti na šolo, ki mora biti na prvem mestu. Takrat ni bilo odpustkov in opravičenih odsotnosti za kakšno takšno udejstvovanje. Raje so postavili kakšne ovire … Po končani gimnaziji sem končala najprej Pedagoško akademijo in se zaposlila v šoli in državni upravi. Še danes srečujem svoje takratne učence, danes odrasle ljudi. Veste, lepo je slišati, ko me ustavijo in previdno vprašajo, ali ste vi? Seveda sem, pravim. In nato, takoj sem vas spoznal … Nekatere sem srečala po dolgih letih, saj kljub temu da pravimo, da je Ljubljana malo mesto, je le tako veliko, da se z nekaterimi ne srečamo.

Nato sem diplomirala še kot novinarka in magistrirala iz komunikologije, danes pa sem tudi doktorica znanosti. Študij ponoči, podnevi pa služba, otrok, preživetje in živeti življenje – mnogokrat je bilo težko, vendar sem šla naprej.

Vam je morda žal, da ste filmsko kariero zaključili v najlepših letih?

Če pogledam nazaj, ne bi kaj dosti spremenila. Če bi bili takrat drugačni časi, pa bi prav gotovo več sil zastavila za še večje angažiranje v filmski umetnosti, tu čutim, da bi lahko še kaj prispevala … Še vedno pa me spremljajo prej omenjene besede "nič se ne ustavi, vse se razvija naprej in navzven …"

Se spominjate temnolasega fantiča, ki je igral Kekca v priljubljenem mladinskem filmu Kekčeve ukane?

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na