Nekoč so pri eni od raziskav otrok prosili otroke, naj odgovorijo na vprašanje, kako lahko ugotovijo, ali je par poročen. Eden od odgovorov se je glasil: "Če se prepirata, sta verjetno poročena." Ta odgovor bi se zdel morda komičen, če bi prišel iz ust odraslega, a v tem primeru je vreden razmisleka. Ta otrok se je že v najzgodnejšem obdobju naučil, da se starši prepirajo in da je partnerski odnos povezan z nerazumevanjem, jezo, konflikti. Je to res to, kar želimo dati našim otrokom?

Ali nam je to všeč ali ne, otroci starše neprestano opazujejo; opazujejo, kako se vedejo v družbi ostalih odraslih in kakšen odnos imajo do ljudi, opazujejo pa tudi, kakšen odnos imata starša med seboj, kako se vedeta, kaj počneta, in kar je zelo pomembno – kakšno čustveno vzdušje ju obdaja. Ko gre za odnos med staršema, otroku ne ostane nič neopaženo, čeprav je tudi na prvi pogled videti, da ob konfliktih starša ignorira, je v svojem svetu ali deluje nezainteresiran. Otrok dejansko čuti, da nekaj ni v redu, čeprav si to morda še ne zna razložiti. Ne glede na to, kako močno se torej trudimo in prizadevamo prikriti partnerski konflikt, so otroci zelo občutljivi na napetosti med staršema.

Verjetno ima tudi marsikdo med vami določene spomine iz otroštva in po navadi je tako, da si iz najzgodnejšega otroštva zapomnimo tisto, kar je imelo na nas največji čustven vpliv, bodisi pozitiven ali negativen, oz. tisto, kar smo zelo intenzivno doživeli in se nas je v tistem trenutku močno dotaknilo.

Kaj vse se otrok nauči od staršev?

- Kaj se dogaja med staršema? Ko otrok začuti, da me staršema nekaj ni v redu, postane zaskrbljen, tesnoben, prestrašen. Morda bo začel delati stvari, da bi se distanciral od svojih čustev. Če je na primer prestrašen, žalosten, negotov, bo ta čustva lahko poskusil zatreti s kakšno aktivnostjo – pretiranim hranjenjem, begom v igro, morda se bo začel nenavadno vesti, imel bo izpade jeze ali pa bo pobegnil v svoj svet in postal apatičen. Vsak konflikt med staršema, naj si bo še tako majhen, je v očeh otroka lahko zelo intenziven, morda celo zastrašujoč, zato je treba vse partnerske zadeve reševati, ko otrok ni zraven. Trditev, da je otrok še premajhen, da bi razumel, kaj se dogaja okoli njega, ne more biti bolj napačna. Prav zato, ker še ne razume in si ne zna razložiti, je zanj še toliko bolj strašno in neobvladljivo.

- Se imata starša rada? Kakovost partnerskega odnosa med staršema močno vpliva na otrokovo predstavo o ljubezni in odnosih. Če sta starša drug do drugega ljubeča, si izkazujeta pozitivna čustva (npr. z objemom), bo otrok ponotranjil miselnost, da je partnerski odnos nekaj lepega, kar bo tudi temelj za vse njegove odnose v odraslosti. Če pa bosta starša med seboj nezadovoljna, zadirčna, zagrenjena, neuresničena v svojih čustvenih potrebah in bo otrok celo otroštvo poslušal negativne komentarje v smislu: "Ženske so sama zgaga, bolje, da si sam," ali pa: "Moški so nesramni, bodi ti glavna v odnosu, ne pusti se mu," bo otrok to ponesel v odraslost. Ko ti otroci odrastejo, velikokrat slišimo od njih prav takšne izkušnje: Oče se je velikokrat drl na mamo, mama pa je vedno jokala. / Mama je očetu vedno pobrala ves denar, ki ga je zaslužil, pustila mu je samo malo drobiža. / Oče me je naučil, da je z ženskami treba na trdo. / Moški so ‘hudiči’, ostani sama, lepše ti bo. Otrok skozi odraščanje sicer dobi tudi svoje izkušnje odnosov, ki so lahko zelo drugačne od odnosa s staršema, a še vedno globoko v njih ostane spomin, ki se v kritičnih trenutkih lahko ponovno prebudi.

- Kakšen je v resnici svet? Če imajo starši negativno držo do sveta okoli sebe in ljudi v njem, bodo to nezavedno preslikali tudi na otroka. Takšni starši so negativno naravnani, nikoli jim nič ni prav, ljudje se jim zdijo nesramni, zlobni, nevarni in v sebi velikokrat nosijo prepričanje, da se je najbolje zanesti le na samega sebe. Velikokrat tudi prekomerno navezujejo svoje otroke nase. Če to otrok posluša dolga leta, se bo v odraslosti zelo verjetno sveta in ljudi bal. Nezaupljiv bo, prestrašen, oropan socialnih veščin, težko bo vzpostavljal odnose z drugimi. Podobno na otroka delujejo prestrašeni, tesnobni starši, ki se jim zdi vse ‘nevarno’. Otroku sčasoma vcepijo razmišljanje, da je vse naokoli ena sama grožnja, kar bo vplivalo na njegov odnos do ljudi okoli sebe. 

Kako vedeti, ali je partnerski/zakonski odnos zdrav model za razvoj otrok?

Izpostavljamo vprašanja, po katerih se lahko orientirate. Če je odgovor na katerokoli vprašanje pritrdilen (da), je morda smiselno razmisliti o spremembi vedenja, reševanju težav ali obisku strokovnjaka.

- Ali zaradi stresa in konfliktov, ki izvirajo iz partnerskega odnosa, čustveno niste na voljo otrokovim potrebam?

- Se zanašate izključno na svojega partnerja in menite, da vam lahko le on osmisli življenje in izpolni vaše čustvene potrebe?

- Se velikokrat po tolažbo obračate k otrokom?

- Ali s partnerjem verjameta, da morata biti v odnosu prevladujoča distanca in ne toliko bližina?

- Se osredotočate na otrokove težave le zato, da odvračate pozornost od partnerskih težav?

Vsak izmed nas si želi, da bi otrok zrasel v zadovoljnega posameznika, ki bi se znal na konstruktiven način soočati z vsem, kar bi mu življenje prineslo. V kakšno osebo pa se bo razvil, je v prvi vrsti odvisno od staršev, ki mu zavedno ali ne prenašajo določene vzorce čustvovanja, mišljenja, vedenja, komuniciranja, soočanja s težavami, odnosa do nasprotnega spola in neznancev, soočanja z izzivi itd. Poskrbimo, da z zdravim odnosom do sebe in partnerja ustvarimo pozitiven model za otrokov čustveni razvoj.

Povzeto po: Parents and kids, Psycentral Relationships in family, Science Daily