Zaljubljenost, ljubezen, dvojina – tako ali drugače. Zagotovo se z leti vse spremeni, še bolj, ko se rodijo otroci. Večkrat se vprašam, kaj sva delala prej, ko nisva imela otrok? Kaj sva z vsem časom, ki nama je ostajal? In koliko sva ga imela! Danes … danes bi včasih sama sebi poklonila nagradno za posebne dosežke. Ko ob petih zjutraj zazvoni budilka, niti pomislim ne na funkcijo dremeža, ker me adrenalin, kaj vse moram narediti, včasih predrami bolj kot kava. 

To običajno počasi srkam med nanašanjem maskare, pobiranjem perila, pripravljanjem zajtrka za otroke in pregledovanjem urnika za vse družinske člane. In vse to se zgodi do pol osme, ko otroke odpeljem v šolo in vrtec. Po službi sem samo mama – mama čudovitih otrok, ki komaj čaka, da iz službe pride še očka. In zvečer … večerov ne maram. Če bi lahko, bi si privoščila pomoč – nekoga, ki bi likal, pral, pomival, pospravljal. Zdaj pa vse to zaznamuje moje večere, pri katerih mi seveda pomaga mož. Takšna najina druženja so … včasih bi rekla dolgočasna.

Zmenek. Že dolgo nisem bila. Petek? Zvečer, ko otroci zaspijo? To je bilo poslano sporočilce, na katerega nisem pričakovala drugačnega odgovora kot pritrditev. In sva šla. V domačo kuhinjo, seveda. Prižgala sva svečke, popekla kruh, na leseno desko zložila domačo suho salamo in sir, odprla steklenico dobrega rdečega vina. 'Vse, samo o službi se ne bova pogovarjala,' je bila njegova želja, ki sem ji lahko samo globoko prikimala. 

Obujanje spominov na prve zmenke, pa izlete in dopuste … pa otroci in ideje za prihodnost. Takrat me je prešinilo. Ja, navezana sem. Navezana sem nanj – ustreza mi njegov ritem življenja, način razmišljanja, pa čeprav se velikokrat ne strinjava, rad me ima. Vedno je blizu, da me miri, tolaži, nasmeje, razjezi. Prijateljičine besede o navezanosti so dobile smisel. Našla sem odgovor na prijateljičino vprašanje: Ja, rada ga imam. In ja, zelo zelo sem navezana. Mislim pa tudi, da je to, da si na nekoga navezan in si mu predan, lahko samo rezultat skupaj prehojene ali uhojene poti.