Največja želja – postati mama

Že kot osnovnošolka sem imela rada majhne otroke. Vedno sem se javila, ko je bilo treba kakšnega čuvati ali nahraniti. Sanjala sem, da bom nekega dne tudi sama mama, žal pa se vse ni izšlo po mojih željah.

Kot desetletna deklica sem zbolela, imela sem gnojni in razlit slepič, in že takrat je zdravnica moji mami omenila, da bom verjetno težko zanosila. Tem besedam takrat nismo pripisovali tolikšnega pomena, a so se izkazale za resnične. Po vseh bolečih preiskavah in zdravljenjih (v podrobnosti se raje ne bom spuščala, ker so bile težke tako zame kot za mojega partnerja) sem končno le zanosila.

Rizična nosečnost

Nosečnost je bila ves čas rizična, tako da sem morala veliko počivati, dobesedno sem ves čas ležala. V porodnišnici so me sprejeli veliko prej, da so me imeli ves čas na očeh. Ničesar nisem smela storiti brez njihovega dovoljenja. Nikoli nisem šla nikamor brez spremstva, tudi do avtomata za pijačo in kavo.  

14 ur rojevanja

Ko so končno nastopili popadki, so me odpeljali v porodno sobo. Trajalo je in trajalo ... trajalo in trajalo ... toda popadki so po sedmih urah popolnoma čudežno izginili, kljub temu da so mi dali razne pospeševalce poroda. Bilo jih je kar nekaj, vendar se ne spomnim več kaj in kako. Sem mislila, da je to to in da bom morala na carski rez. Oh, kako sem se zmotila ...

Nato so prišli res hudi (res hudi!) popadki, ki so trajali še dodatnih dolgih sedem ur. Rojevala sem tako celih 14 ur, kot bi trajalo celo večnost. Poudariti moram, da so bile medicinske sestre, babice, ginekologinja ves čas zelo prijazne. Nič slabega mi niso rekle.

Motilo me je le to, ker nas je bilo v sobi več. Še posebej je zelo izstopala ena mamica in nas motila s svojim kričanjem in preklinjanjem. Končno se je moj porod končal in izvedela sem, da sem rodila deklico. Pred 45 leti še nismo izvedele na ultrazvočnem pregledu otrokovega spola. Bila je čudovita deklica, velika 56 cm in težka 3990 g.

Zapleti

Sem mislila, da se bova odslej naprej samo 'cartali' s hčerko, žal pa še ni bilo vsega konec ... Posteljica se ni porodila. Dobila sem anestezijo in zaspala. Čakalo me je ročno luščenje posteljice in šivanje, ker sem bila rezana.

Toda vse se je dobro končalo. Danes sem mama dveh deklet (velikih) in babica štirim vnukom. Drugo porodno zgodbo pa vam zaupam drugič. Je povsem drugačna od prve ...

*Fotografija je simbolična. Zgodbo nam je mamica zaupala osebno.