Janja je v pismu zapisala, da so se popadki začeli nekaj dni po predvidenem datumu poroda, tako da je bila zelo vesela, ko so bili enkrat tu. Ni se bala poroda, saj je imela številne prijateljice, ki so ji povedale lepe porodne zgodbe. S partnerjem sta med nosečnostjo uživala, uredila sta si tudi najemniško stanovanje, tako da je bilo malce bolj prilagojeno otroku. Pravzaprav je dojenčka čakal mini kotiček, ampak opremila sta ga z ljubeznijo.
Večino porodniškega dopusta se je ubadala s tem, kako bo hčerki ime. Pregledala je revije, knjige o imenih, sodelovala v klepetalnicah, a se ni mogla odločiti. Za njeno dilemo sta izvedeli tudi bodoči babici, ki sta, ne morete verjeti, obe navijali, da bi bilo deklici ime po njima. Babici imata lepi imeni in jima pristojita, toda Janja ni želela hčerki dati takšnih imen. Telefonski pogovori z njima so bili mučni, Janja pa je bila še bolj zmedena. Tudi partner, sedaj mož, ji ni pri odločitvi nič kaj dosti pomagal. Navijal je za ime, ki sploh ni aktualno v Sloveniji. Z izbiro imena si je bodoča mamica zapletla življenje ...
Telefonski klic, ki jo je spravil v jok
Porod je trajal in trajal, v porodni sobi je bila dva dneva. Imela je občutek, da pozna že vse osebje, ki dela tam. Vsi so bili potrpežljivi, kar zase ni mogla reči. Vmes med predihavanjem popadkov ni bila ravno prijazna do partnerja. Seveda se mu je kasneje opravičila, saj ona ni takšna. Kot bi bila povsem druga oseba ...
''Končno, ampak res končno sem rodila hčerko. In potem sva se oba s partnerjem spogledala. Točno sva vedela, kako ji je ime. Maja. Rodila sem maja in njeno ime je bilo kot ustvarjeno zanjo. Maja, moja Maja! Ni imela las, bila je tako drobcena, samo 2900 gramov težka. Ampak prekrasna!'' Bila je srečna, postala sta starša.
Veselo novico je morala deliti s svojo mamo. Zdaj je vedela, kaj pomeni biti mama. To čustvo se ne more z ničemer primerjati. Mislila je, da bo babica vesela, saj je to njena prva vnukinja. Ko je slišala, da je deklica Maja, je v mobilni telefon zakričala: ''Maja?!!! To ime je pa grdo!'' In odložila slušalko ...
Janja je jokala in jokala v porodni sobi, lastna mama jo je zelo prizadela. Ni šlo za nedolžen prepir. Ni ji mogla oprostiti tega. Nikakor. Trajalo je kar nekaj mesecev, preden sta spet govorili. Ne spomni se, katera je naredila prvi korak, ampak tistega dne se spominja s cmokom v grlu. Tega ne omenjata več.
Maja je popolna, stara je štiri leta in Janja je spet noseča. Tokrat nosi fantka, imena zanj še vedno nima. Boji se, da jo bo nekega dne poklical njen oče in ji rekel, naj otroka poimenuje po njem. Zapisala je, da nam bo sporočila, ko bo rodila.
*Fotografija je simbolična.
