Pred petimi meseci je naslovnice evropskih medijev polnila novica, da je srbska premierka postala mamica. Novica zagotovo ne bi bila deležna tolikšnega pompa, če 43-letni Ani Brnabić sina Igorja ne bi povila njena nekaj let mlajša partnerica Milica Đurđić, ki je sicer zaposlena v zdravstveni panogi. Premierka svoje istospolne usmerjenosti nikoli ni skrivala, prav tako ne želje po potomstvu in glede na odzive domače javnosti so se Srbi izkazali za izjemno dovzeten narod, ki podpira različnost in enakopravnost.

To ne velja zgolj na področju istospolnih partnerskih zvez, temveč tudi družine in otrok. Če je bilo materinstvo do zdaj v pravnem smislu opredeljeno kot status ženske, ki rodi lastnega otroka, se bo z novim zakonom to spremenilo. Pred tedni je srbski parlament namreč potrdil osnutek zakona, ki bo legaliziral nadomestno materinstvo. Tako bodo lahko pari najeli žensko, ki bo zanje donosila otroka in bo za to tudi primerno plačana. S tem bodo ustvarili in pravno uredili neke vrste biološki trikotnik, po katerem bodo lahko v nastanek novega življenja vključene kar tri ženske: ta, ki bo darovala jajčeca, tista, ki bo donosila otroka, in tretja, ki bo na koncu vpisana v register kot njegova mati.

 Ženske v vlogi inkubatorja

Nadomestne matere bodo poimenovane 'rodilje' (v slovenski različici bi lahko uporabili izraz porodnice), saj menijo, da je termin nadomestna mati grob in netočen, ker dejansko ne gre za mater, temveč za žensko, ki ima funkcijo inkubatorja – pa naj se to sliši še tako neprijazno. Praviloma porodnica ne bo lastnica oplojenih jajčec, ni pa ta možnost povsem izključena – v posameznih zdravstveno utemeljenih primerih bo lahko tudi darovalka. Rodilja bo upravičena do povračila stroškov, ki bodo nastali med nosečnostjo in rojstvom otroka, imela pa bo tudi pravico do denarne nagrade za svoje 'delo' v višini od 8 do 15 tisoč evrov, so javnosti sporočili načrtovalci zakonodaje. S tem bodo sledili praksam držav, kjer je tovrstno rojevanje otrok uzakonjeno že dalj časa; nadomestno materinstvo je denimo z zakonom opredeljeno v Rusiji, Združenih državah Amerike, Kanadi, Avstraliji, na Nizozemskem, v Belgiji, Grčiji, Izraelu, Ukrajini, Gruziji, Veliki Britaniji, na Češkem, močno pa je razširjeno tudi v Indiji.

Predlog novega zakona navaja številne okoliščine, ki bi jih bilo mogoče rešiti s pogodbo med tremi ženskami, a ko je govor o očetu otroka, bo to po pravilu mož ali partner načrtovane matere – torej tiste, ki bo 'naročila' otroka. Glede na podatke srbskih zdravstvenih strokovnjakov bi lahko na tak način starševstvo omogočili več kot 300 tisoč srbskim parom, ki ne morejo imeti otrok. Sodišča bodo pristojna za pogodbe, ki bodo določale pravice in obveznosti tako bodočih staršev kot žensk, ki bodo nosile njihovega otroka. Sodišče naj bi imelo dostop do vse potrebne medicinske dokumentacije, porodnica pa bo lahko tudi bližnja sorodnica bodočih staršev. Sodišče naj bi odločalo tudi v primerih, ko bi si porodnica želela obdržati otroka, ki ga bo nosila za drug par.

Predlog zakona določa tudi, da ima nadomestna mati pravico prekiniti nosečnost, zato bodo morali bodoči starši močno zaupati osebi, s katero bodo želeli skleniti tovrstno pogodbo. Ob rojstvu otroka bosta kot njegova starša v matično knjigo vpisana starša, ki ga bosta 'naročila', in bosta s tem postala tudi njegova pravna zastopnika. Pogodbo bo lahko z nadomestno materjo sklenila tudi ženska, ki živi sama, torej bodoča samohranilka. Moralno vprašanje se postavlja predvsem v delu, ko je govor o nagradi za 'uslugo' rojevanja. V skladu z osnutkom zakona pogodba ne bi mogla določiti nagrade za rojevanje, temveč le "razumno pokritje stroškov za donositev in rojstvo otroka", kot so izpad dohodka v tem času, zdravstvene storitve, prevoz, nastanitev in finančno nadomestilo za opravljeno uslugo.

Bodoči starši bodo morali med nosečnostjo vzdrževati porodnico, skrbeti, da bo imela na voljo kakovostno hrano, ustrezno zdravstveno oskrbo in dobre življenjske pogoje. Če bi bili stroški za vse našteto nesorazmerno visoki, bo imelo sodišče pravico, da jih zmanjša. Pri plačilu se pojavlja vprašanje, ali je moralno take stvari delati za denar in zaradi denarja, toda strokovnjaki menijo, da je zmerna nagrada precej ustrezna rešitev, saj naj denar ne bi bil vedno motiv, da se ženska odloči drugi ženski roditi otroka; lahko želi zgolj pomagati ljudem, da pridejo do potomstva. Zato do takih žensk po mnenju stroke nikakor ne bi smeli imeti predsodkov.

Vse manj rojstev

Tovrstni ukrepi niso nič nenavadnega glede na to, da ima država že nekaj let negativni naravni prirast. Čeprav Republika Srbija danes šteje okrog sedem milijonov prebivalcev, kar je slab milijon več kot pred petdesetimi leti, se je po uradnih statističnih podatkih tu leta 2018 rodilo 63.975 otrok, medtem ko je istega leta umrlo več kot sto tisoč prebivalcev. Zgolj v petih od 174 občin zaznavajo pozitivni letni prirast in s tem Srbija velja za eno od desetih držav na svetu, katere populacija se najhitreje zmanjšuje. Večina otrok se je rodila julija, avgusta in oktobra, največ pa je bilo prvorojencev (skoraj 50 odstotkov), dobrih 35 odstotkov je bilo drugorojencev. Matere prvorojencev so bile v povprečju stare med 25 in 29 let, medtem ko so imele drugorodke med 30 in 34 let. Približno tretjina mater je prvega otroka rodila pri starosti nad 35 let, večina otrok pa se je rodila julija, avgusta in oktobra.

Zaposlene Srbkinje so upravičene do leta dni neprekinjenega plačanega porodniškega dopusta za prva dva otroka in dveh let za dvojčka ter tretjega in četrtega otroka. Od tega je prve tri mesece porodniške bolniške odsotnosti, preostalo pa je bolniška odsotnost za nego dojenčka. Ženske na porodniškem dopustu so upravičene do plačila, ki je enako povprečni plači, ki so jo prejemale zadnjih dvanajst mesecev pred nastopom dopusta in največ petkratnika povprečne srbske plače. Žensk med trajanjem porodniškega dopusta delodajalec ne sme odpustiti, mu pa zakon to omogoča takoj po njeni vrnitvi. Če ima ženska pogodbo o zaposlitvi za določen čas, se ta avtomatično podaljša do konca njene porodniške odsotnosti. Tudi moški imajo pravico ob rojstvu otroka koristiti očetovski dopust, a so upravičeni zgolj do največ sedemdnevne odsotnosti od dela. Pozneje lahko koristijo bolniško odsotnost za nego dojenčka, če se mati odloči predčasno vrniti na delovno mesto, in sicer devet mesecev za prvega in drugega otroka ter 21 mesecev za tretjega in četrtega otroka.

Na podlagi ugotovitve pooblaščenega zdravnika lahko ženska v Srbiji porodniški dopust nastopi največ 45 in najmanj 28 dni pred predvidenim porodom. V času odsotnosti z dela ji je delodajalec dolžan izplačevati nadomestilo za plačo v skladu z zakonodajo. Če nastanejo zdravstveni zapleti med nosečnostjo, lahko ženska zaprosi za bolniško odsotnost z dela, pri čemer je upravičena do stoodstotnega nadomestila osnovne plače. Nosečniška bolniška odsotnost lahko traja največ osem mesecev. Ženskam v Srbiji morajo biti med nosečnostjo, porodom in porodniškim dopustom zagotovljene naslednje pravice: mesečni ginekološki ter ultrazvočni pregledi in morebitna zdravljenja ginekologa ter babice v času pred in med porodom in po njem, bolnišnična oskrba, če je potrebna, porod v zdravstveni ustanovi, obiski patronažne sestre ter materinska nega.

Državne finančne spodbude

V Srbiji se rodi 1,47 otroka na žensko, kar je med najnižjimi v Evropi. S tem država sledi sicer zaskrbljujočemu evropskemu trendu staranja prebivalstva. Predvsem je problematična vse višja starost žensk, ki rodijo prvega otroka, in prav zaradi njene starosti ta običajno ostane edinec. To se dogaja zaradi vse dolgotrajnejšega šolanja, nestabilnega zaposlovalnega okolja in novega sloga življenja, ki preferira samsko življenje do srednjih let. Tudi prognoze niso preveč spodbudne: po navedbah Združenih narodov naj bi se do leta 2050 srbska populacija namreč zmanjšala za še dodatnih 15 odstotkov. Da bi mlade spodbudila k zgodnejšemu odločanju za naraščaj ter večjemu številu otrok, je srbska vlada pred slabima dvema letoma sprejela novo zakonodajo, ki materam ob rojstvu prvega otroka zagotavlja 845 evrov enkratnega starševskega dodatka, dve leti prejemanja dodatka v višini 85 evrov mesečno za drugega otroka, 100 evrov na mesec v obdobju desetih let za tretjega otroka in desetletno dodatno finančno pomoč za četrtega otroka v višini 250 evrov na mesec.

A kritiki so se na spremembo odzvali z negodovanjem, saj naj bi zakon izključeval večino potencialnih mater. Dodatna finančna podpora namreč pripada zgolj ženskam, ki so bile pred porodom zaposlene največ 18 mesecev brez prekinitve, ne pa tudi tistih, ki delajo na črno, kot volunterke ali v sferi izjemno priljubljene sive ekonomije – takih naj bi bila kar tretjina vsej Srbkinj. Zakon sicer minimalno finančno podporo v času porodniškega dopusta zagotavlja tudi brezposelnim novopečenim materam, saj je brezposelnost med mladimi v Srbiji več kot 30-odstotna. Številne mlade ženske se tudi bojijo iti na porodniški dopust, saj je običajna praksa, da jih delodajalec po vrnitvi odpusti, čeprav je taka praksa nelegalna. Zato pa se mnoge odločajo svoje otroke roditi in vzgajati v bolj družinam prijaznih državah Evropske unije.

Najstniške nosečnosti in izjemno veliko število splavov

Ob vseh zgoraj naštetih podatkih pa je najbolj ironično dejstvo, da se v Srbiji v zadnjih letih spopadajo z velikim porastom mladoletnih nosečnic; na leto naj bi imeli okrog 16 tisoč primerov deklet, ki zanosijo v najstniških letih – od tega naj bi bila približno vsaka četrta mlajša od 15 let. To je sicer veliko manj kot pred desetimi leti, a glede na celotno populacijo še vedno zelo veliko. Ta dekleta niso zgolj družbeni, temveč tudi zdravstveni problem, pravijo strokovnjaki, saj nosečnosti pred dopolnjenim 18. letom starosti smatrajo za visoko rizične; obstajala naj bi namreč veliko večja možnost, da bo prišlo do hipertenzije, prenizke telesne teže dojenčka, obstaja tudi nevarnost sepse po porodu in podobno. Kot pravijo ginekologi, je težava predvsem v pomanjkanju ozaveščenosti med mladimi, saj večina petnajstletnikov ne ve, kam se odpraviti po jutranjo tabletko in ustrezno zaščito. Prav tako nosečnost predolgo skrivajo pred starši – večina najstnic namreč ginekologa obišče šele, ko po zakonodaji ne more več prekiniti nosečnosti, torej po desetem tednu nosečnosti.

Večina tistih, ki zdravniško pomoč poišče pravočasno, se odloči za splav, ki pa je naslednja velika težava te države. Srbija je namreč v samem vrhu v širši regiji tudi po številu prekinitev nosečnosti predvsem v najstniških letih. Mnogi se ob tem sprašujejo, ali je za to kriva zakonodaja, ki dekletom po dopolnjenem 16. letu omogoča, da sama odloča o tem, ali bo otroka obdržalo, in ali bi bilo kaj drugače, če bi ta pravica do polnoletnosti pripadla njenim staršem. Ne glede na to, kaj bi bilo bolj prav, pa strokovnjaki opozarjajo, da vsak splav s seboj prinaša tveganje, saj gre navsezadnje za precej invazivni kirurški poseg in se večina ne zaveda nevarnosti ter posledic, ki jih lahko ima za žensko – pa naj bo ta najstnica ali odrasla oseba. Skupno na letni ravni v Srbiji namreč opravijo okrog sto tisoč operacij prekinitve nosečnosti, skrb vzbujajoč pa je podatek, da je v zadnjih letih med njimi vse več žensk, starih med 25 in 34 let, torej tistih, ki bi naj načelno načrtovale družino in naraščaj.

Strokovnjaki so prepričani, da se rešitev skriva v večji ozaveščenosti

Splav je v Srbiji sicer zakonsko dovoljen do dopolnjenega desetega tedna nosečnosti, v primerih, ko je ogroženo življenje nosečnice (ne glede na trajanje nosečnosti) ali če na pregledih ugotovijo okvare ploda (do dopolnjenega dvajsetega tedna nosečnosti), ter v primerih, ko je zanositev posledica spolne zlorabe (posilstva ali incesta). A veliko žensk se za poseg odloči po desetem tednu nosečnosti in v tem primeru ali ginekologu predloži ponarejeno dokumentacijo o slabem zdravstvenem stanju sebe ali otroka ali plača za poseg zdravniku, ki se s prekinitvami nosečnosti ukvarja nelegalno in brez ustreznih licenc (ki jih je sicer zelo težko pridobiti). Prav zaradi tega je praktično nemogoče vedeti, koliko splavov se v državi resnično opravi v posameznem letu.

Kot pravijo ginekologi, bi morale oblasti večji poudarek namenjati izobraževanju o varni spolnosti ter ustrezni zaščiti med mladimi, starejšim pa bi morali nazorno pojasniti vsa tveganja, ki jih tovrstni poseg prinese s seboj; večina je namreč prepričana, da je splav najbolj zanesljivo in veliko manj škodljivo kontracepcijsko sredstvo od tabletk, kar je po besedah strokovnjakov daleč od resnice. Najpogostejše posledice operativne prekinitve nosečnosti so obilne krvavitve, poškodbe in vnetja maternice, jajčnikov in/ali jajcevoda ter ostanki delov ploda, v najhujših primerih lahko ženska zaradi splava celo ostane neplodna. Ženska ima pravico sama odločati o svojem telesu in prekinitvi nosečnosti, kar je po besedah stroke tudi edino pravilno, bi pa morala imeti na razpolago več informacij o alternativah, ki so jim na voljo, da se neželena nosečnost sploh ne zgodi. Pri tem smo Srbom Slovenci lahko za lep primer dobre prakse, saj se zaradi odlično organiziranega sistema ozaveščanja in enostavnega dostopa do kontracepcijskih sredstev lahko pohvalimo z eno najnižjih stopenj neželenih nosečnosti v svetu v vseh starostnih obdobjih.

Viri, uporabljeni med raziskovanjem: Stat.gov.rs, Blic.rs, Euraxess.rs, Politika.rs, Worldpopulationreview.com, Enca.com, Globalization-partners.com, Euractiv.com, Rferl.org, Indexmundi.com, Bbc.com, Javno.rs, Beograd.rs, Republika.rs, Mccann.co.rs, Rts.rs, Mediagroup.rs, Novosti.rs, ESPN