Globoko v gozdu sredi jase, kjer se bukov gozd konca, je nekoč stala s slamo krita kočica. Imela je eno samo okence in modra vrata. Morda stoji še dandanes, a do nje bi morali hoditi zelo dolgo in res daleč.

Bil je ravno tisti dan v letu, ko je padal prvi sneg. Največji zaspanci, kot so polhi, so res spali. Živalski mladički v luknjah, rovih in brlogih pa so se igrali. Veverice so žonglirale z orehi. Lisica si je krtačila svoj rep s krtačo iz ježevih bodic. Bober si je brusil zobe na polžji hišici. Gospa jazbec si je pudrala nos z rožnim listom. Medved je izdeloval ropotuljico, saj bo njegova žena zdaj zdaj skotila prav nič kosmatega, kot podgana velikega medvedka. Jelenček Gašper pa se je dolgočasil v hišici z modrimi vrati, zato je celo dopoldne tečnaril mamici: "Pa daj nooo, mamiii, rad bi šel ven! Skakal bi po snegu takole, takole, poglej no, takole mami! Delal bi angelčke, izdeloval sneženega moža! Ne morem več poslušati bratca, ki že dva dneva udarja na ksilofon!" "No, pa pojdi," je naposled rekla mamica.

Gašper si je poveznil belo volneno kapo s cofom na glavo in že je bil zunaj. O, kako je bilo luštno! Kako je užival na belem mehkem snegu! Ni dolgo trajalo, ko je mimo hiše pristopical divji prašič. Ko je zagledal Gašperja, se je začel na ves glas smejati. Šel je mimo hišice, bil je že zelo daleč, ko se je njegov smeh še vedno razlegal po gozdu.

Pozneje sta prišli mimo dve rakunki, ki sta čudno gledali jelenčka in se precej nevljudno spogledovali. Gašper ni vedel, čemu je tako, dokler ni na bližnje drevo priletela sraka. Veste, srake nič ne ovinkarijo in tudi ta je kar takoj zakorakala: "Ja, kraa kraa, prav na moč si čuden jelenček. Kakšna pa je tvoja glava?! Moralo bi jo že krasiti rogovje, ne pa tale kapa, kraa.''

Gašperju zdaj zunaj ni bilo več prijetno. Kar v tišini je mimo mame odšel v svojo sobo. Snel je kapo in jo vrgel v kot. Gašper je jezno zakričal. Ne vem, če ste ga tudi vi slišali, a njegov očka ga zagotovo je, saj je v hipu prihitel v sobo. Gašper mu je povedal, kaj se mu je pripetilo. jelenček je bil presenečen, ker očka ni bil prav nič jezen. Pa zakaj bi bil - gospod Jelen je prav dobro vedel, da ni vedno lahko biti otrok. Še posebej takrat ne, ko si želiš, da bi bil že odrasel. "Povedal ti bom resnično zgodbo o tvojem prapradedku, ki mi jo je povedal dedek in njemu njegov ded. Veš, zelo si mu podoben. Bil je prav tako neučakan kot ti. Ko so njegovim bratom že zrasli rogovi, on pa jih še vedno ni imel, je dobil zanimivo idejo. Na glavo si je pripel barvice, da bi zgledalo, kot da so mu čez noč zrasli rogovi. Ampak njegovi bratje so vedeli, da gre za ukano in so se norčevali. Ampak nečesa niso vedeli. Niso vedeli, da to niso bile navadne barvice. Bile so čarobne. Ko jih je držal v rokah, so risale čudovite slike, pisale pesmice in zgodbe, včasih so bile dirigentske paličice, drugič so odpirale skrivna vrata. Gašper,'' je zaključil očka, ''Nikamor se ti ne mudi. Rogovi bodo zrasli, verjemi. Ampak tisto, v kar moraš resnično verjeti, je čarovnija.''

Preberite si še zmagovalno pravljico prvega tedna: Božična snežno bela kapa za Micra.

Vabimo vas, da spodbudite otroka, da napiše pravljico o novih treh pravljičnih predmetih.