Bil je čas tik pred božičem. V malem mestu pod veliko goro je bilo takrat še posebej lepo. Strehe hiš in vrhovi dreves so kukali izpod debele, mehke snežne odeje. Ljudje so si zakurili v kaminih, da jim je bilo toplo. Iz kuhinj je dišalo po pravkar pečenih medenih piškotih in poticah. Na policah so čakale s plastjo prahu pokrite škatle, polne bleščečih se novoletnih okraskov.

Ko je bilo tako prijetno, bi si človek mislil, da se z malim mestom veseli ves svet. Ampak to na žalost ni bila resnica. Nekje daleč stran v kraju, kjer se dan še pred jutrom konča, je že od nekdaj vladala večna tema. Tam ni bilo ne otrok, ne ljudi. Tja pravzaprav še ptič nikoli ne prileti. V tem kraju, ki se imenuje Zmajlandija, prav zares zmaji živijo. Takšni zeleni, ki se cele dneve jezijo in grdo renčijo. Sredi Zmajlandije visok siv stolp stoji in v njem strašni zmaj Karkri domuje. Cele dneve zlobne načrte kuje.

Tistega jutra je vedel, da so prazniki pred vrati, zato ni mogel dobro spati. Praznike je namreč sovražil. Božič prav posebej, saj so ga jezile lučke, okraski, bogato obložene mize, še najbolj pa veseli obrazi, sreča in smeh. Zato se je vsako leto trudil, da bi vse to uničil. Tako je dvignil svojo veliko zeleno taco iz postelje in nato še drugo. Hotel je vstati, pa se mu je v glavi zvrtelo, da je omahnil nazaj. Nato je kihnil. Enkrat, dvakrat, trikrat. Zelen smrkelj mu je zletel iz ogromnih nosnic. In tako se je začelo. Pograbil je robec, da bi si obrisal nos, pa je tako močno zakašljal, da ga je odneslo na drugi konec stolpa. Karkri, strašni zmaj, je zbolel. Smrkal, kašljal in kihal je, da je stolp skorajda razneslo. Postal je strašansko besen, saj je ugotovil, da je letos ne bo mogel zagosti ljudem. ˝Groza,˝ je rohnel, ˝da zbolim ravno sedaj!˝ Bil je slaboten, a zbral je vso svojo zmajsko zlobo in pograbil čarobno kroglo, da bi videl, kaj počnejo ljudje v malem mestu. Veste, otroci, to kroglo je pred leti ukradel Božičku, zato mu zdaj vi vsako leto napišete pismo, saj Božiček ne more več pogledati v kroglo, da bi videl, kaj si želite. Zmaj je močno stresel ukradeno kroglo in pogledal vanjo. To kar je videl, ga je nepričakovano prijetno presenetilo. Videl je, kako v mestu med hišami zavija in tuli veter. Vse mogoče je letelo po zraku. Drevesa so se zibala v strašnem viharju in ljudje so bili videti zelo zaskrbljeni. ˝Ha, ha, ha,˝ se je zlobno zakrohotal Karkri. Zaradi smeha ga je še bolj sililo h kašlju in bolj kot je kašljal, večje neurje je povzročal v malem mestu. ˝Ooo, kdo bi si mislil, kaj lahko povzročim s prehladom. Zdi se, da mi je končno uspelo!˝ je bil navdušen zmaj. ˝Zdaj bo Božiček zagotovo ostal doma in jutri zjutraj bodo razočarani otroci jokali.˝

Še enkrat je stresel kroglo in uzrl Božička, kako v strašnem viharju nalaga velike vreče z darili na svoje sani. ˝O ta, ta...ta stari rdečehlačnik!˝ Zmaj je glasno pihnil v robec in videl, kako je prav takrat tako močno zapihalo, da so se Božičkove sani prevrnile in so se darila raztresla povsod na okoli. Božiček jih je hitel pobirati in jih nalagati nazaj v vreče. Pri tem so se listki z imeni otrok pomešali in Božiček ni več vedel, katero darilo je namenjeno komu. Zato je bil strašno zaskrbljen, a kljub temu odločen, da bo darila otrokom razdelil. V strašnem viharju je pripel jelenčke in poleteli so.

Zmaj je kašljal, kašljal, dokler ni že čisto onemogel. Postal je utrujen. ˝Malo si bom odpočil … za minutko, dve ... zadremal. Božiček tako hitro zagotovo ne bo prispel. Aaa...˝ glasno je zazehal in utonil v globok spanec. Veter se je polegel. Ljudje širom sveta so si oddahnili. Pospravili so nered, okrasili hiše in se odpravili spat. Božiček je po mirnem nebu priletel do prve hiše. Spustil se je skozi dimnik in pod lepo okrašeno smrekico pustil darilo. Ni vedel, če je darilo pravo. Če je v lepo zaviti škatli tisto, kar so si želeli otroci, ki živijo v tej hiši. A razmišljal je takole, bolj ko je bila hiša majhna in skromna, večje darilo je pustil. In bolj je bila hiša bogata, manjšo in lažjo škatlo je prinesel skozi dimnik. Ko je končal, je bil utrujen, a vesel, da mu je uspelo. Nikogar ni pozabil. Prav vsak je dobil darilo. Ko so se otroci naslednjega jutra prebudili, so bosonogi stekli k smrekicam. Hiteli so odpirati darila. Kako velike oči so imeli! Kako presenečeni so bili! Marsikdo ni dobil tistega, kar si je zaželel, a prav vsak je dobil tisto, kar je najbolj potreboval.

In kaj je bilo z zmajem? Karkri se je zbudil z visoko vročino, ko so se otroci že igrali z novimi igračami. Bil je preslaboten, da bi še kašljal. Iz svoje zmajevske zlobe, je uspel jezno zamahniti z repom. Pri tem pa je zadel ob čarobno kroglo, ki se je odkotalila na tla, zadela ob steno in se razbila. Tako ne more več opazovati in videti, kaj se dogaja v malem mestu. Še vedno pa ne more iz svoje kože in tako dan za dnem načrtuje, kaj bi še lahko ušpičil.

Za Božička pa tako ali tako že veste. Leto za letom se trudi razveseliti otroke. Morda vsem res ne prinese vedno tistega, kar so si zaželeli, a vedno se potrudi, kot najbolje ve.

Preberite si še pravljici Božična snežno bela kapa za Micra in Prav posebne barvice. Prisluhnite najlepšim Lahkonočnicam.