S pravljicami in pripovedovanjem sem se začela resno ukvarjati skozi radijsko oddajo Za dva groša fantazije na Radiu Študent. Za vsak dan v tednu smo posneli eno ljudsko zgodbo, ki je bila brana. Temu so se pridružila še Pravljična ReŠetanja, na katerih smo pripovedovali v živo. Tako sem imela priložnost skozi lastno izkušnjo spoznati razlike med brano in pripovedovano zgodbo. V letih, ki so sledila, sem se veliko ukvarjala prav s to razliko: kako se zaradi drugačnega načina podajanja spreminjajo struktura zgodbe, jezik, podobe.
Ko sem dobila vabilo k Lahkonočnicam, me je najprej pritegnila ideja, da moram napisati pravljice, ki bodo namenjene branju, ne živemu pripovedovanju, s katerim se sicer največ ukvarjam. To, da jih berejo upokojeni občani, se mi zdi enako (ali še bolj) pomembno za njih same kot za otroke. Dandanes smo kot družba hudo razpršeni; usmerjenost v posameznika, ki je tako zelo definirala razvoj zahodnega sveta vsaj od konca druge svetovne vojne naprej, nas je nekako izolirala med sabo; malo smo pozabili, da ljudje za celostno (ne samo fizično) preživetje v resnici bolj kot karkoli potrebujemo drug drugega. Našli smo sistem, v katerem je za ljudi fizično poskrbljeno tudi potem, ko zaključijo z obdobjem aktivnega dela. To je šlo tudi na račun razbijanja skupnosti, v kateri so različne generacije sobivale, se vsakodnevno prepletale in skrbele druga za drugo. Za starejše je tako fizično sicer poskrbljeno, a pogosto na način, da nimajo nobene prave funkcije več, njihova naloga je, da »uživajo zasluženi pokoj«. Predstavljam si, da je lahko to hudo obremenjujoče. Po drugi strani se je s tem prekinil neposreden prenos življenjskih védenj med generacijami, ki je bil včasih verjetno precej bolj samoumeven. Danes je dostop do znanja neskončno boljši in lažji kot kadarkoli prej, s smiselno aplikacijo tega znanja na dejanske življenjske kontekste pa imamo pogosto kar hude težave. Dejstvo, da se je v Italiji zaradi množičnega zavračanja cepljenja pojavila epidemija ošpic, je samo zapis na papirju, okoli katerega lahko teoretiziramo do nezavesti, pa ne bo nihče prepričal drugega. Od blizu gledati ljubo osebo, kako se stara in se bojuje z vedno večjim številom bolezni – pa čeprav med njimi ni ošpic – pa lahko vero v znanost osmisli na precej bolj konkreten način. Zaradi povedanega se mi zdijo konteksti, skozi katere se pomaga ustvarjati medgeneracijske povezave, ki vključujejo tudi aktivno vlogo starejših, pomembni. Še bolj kot snemanje pravljic se mi zdijo pomembni dogodki, v katerih se avtor in bralec srečata z otroki, kar je tudi del Lahkonočnic. Se mi zdi, da je to zdravo za vse.
Kako v vaši glavi nastanejo pravljice? Se zbudite zjutraj in si rečete: ''Danes je odličen dan za pisanje.'' ali pa vas lahko srečamo kje v naravi, ko se zamišljeno sprehajate in snujete nove zgodbe?
Ni pravila. Edino, kar je gotovo, je, da je precej bolj od jutranje inspiracije in sprehodov v naravo pomembna volja, da sediš pred računalnikom, dokler ni stvar končana.
Kaj je bilo odločujoče, da ste postali tako strastna pripovedovalka zgodb in pravljičarka? Ste že v otroštvu najraje prosti čas preživljali s knjigo v roki ali pa se je ljubezen do zgodb, ljudskega izročila prebudila v vas kasneje?
Leta 2004 sem se pridružila oddaji Za dva groša fantazije na Radiu Študent. Tam sem se skoraj deset let aktivno družila z ljudmi, s katerimi smo raziskovali in razvijali podobne stvari. Danes je pripovedovalskih kontekstov veliko, leta 2002, ko so se začeli Groši, jih je bilo precej manj. Danes je pripovedovanje izjemno pogosto in se pojavlja v zelo različnih kontekstih. Najdete ga na vseh nivojih, od profesionalnih prek polprofesionalnih do amaterskih, tako v umetniški kot tudi v raznih drugih sferah, kjer se pojavlja v službi kakšnega drugega cilja: pogosto je v pedagoških, psiholoških, integracijskih, rehabilitacijskih ipd. procesih. Vse te kontekste in načine uporabe pripovedovanja sem dodobra spoznala prek delovanja v Pripovedovalskim Varieteju, organizaciji, ki sva jo ustanovili skupaj z Groševko Špelo Frlic. To dvoje, Groši in Pripovedovalski Variete, sta bila dva ključna elementa za moje delovanje.
Kako je vzklila pravljica Andra? Ste jo napisali v hipu ali se je ideja razvijala počasi kot klobčič in besede so se počasi pletle v zgodbo?
Tema, na katero mi je bilo naročeno napisati pravljico, je bila otrok in starši. Ko sem razmišljala, kako o tem govoriti na za današnji čas relevanten način, sem se spomnila ljudskega motiva otroka, ki ga odnesejo orli, in očeta, ki ga zaman išče, dokler mnogo let kasneje ne ustreli v jato orlov, izmed katerih eden na hrbtu nosi mladega fanta. Tako se oče in sin spet najdeta. Danes je svet poln otrok, ki živijo brez enega ali obeh staršev. Poleg ločenih družin, ki so naša vsakdanja realnost, v Evropo prihajajo mladoletniki brez spremstva, za katere se ne moremo odločiti, kaj bi z njimi; otroci niso izvzeti iz te resničnosti, tako ali drugače jim je jasno, kaj se dogaja. Prej ali slej se zavejo, da v njihovem svetu obstajajo otroci, ki so čisto sami. Ne morem si predstavljati, kako težka mora biti zanje ta misel. Hotela sem pisati o tem, da zaveza staršev do otrok obstaja tudi takrat, ko so od njih fizično ločeni. Da ljubezen ostaja. Pa še o tem, da je mogoče preživeti tudi hude stvari. To je bila izhodiščna ideja. Potem je sledilo že prej omenjeno druženje z računalnikom. Ni preveč bolelo.
Pravljice so zakladnica ljudskega slovstva. Katere elemente domišljijskega sveta ste vi vključili v pravljico Andra, kateri lahko starši in otroci prisluhnejo preko sodobne tehnologije?
Mislim, da bo znal vsak poslušalec brez težav sam najti odgovor na to vprašanje.
Deklica Andra ni povsem običajna princesa z dolgimi pšeničnimi lasmi in rožnato obleko. O njej izvemo, da ima modre oči in veliko znamenje, njeno odraščanje pa je povezano kar z mogočnimi in veličastnimi orli. Zakaj je tokrat junakinja drugačna?
Pravljica, kot načeloma vse umetniške zvrsti, korespondira s časom, v katerem je napisana ali pripovedovana. Danes nimamo kraljev, ampak predsednike, ne vozimo se s kočijami, ampak z avtomobili, pošte ne raznašajo več golobi, ampak medmrežje, zmaji niso nič drugega kot človeške ribice in velikan je tisti človek, ki se je zaradi svoje višine leta tega-in-tega vpisal v Guinessovo knjigo rekordov. Namesto metafor za razlago resničnosti uporabljamo citate, namesto simbolov pa historična in znanstvena dejstva. Pravljice, ki ne skušajo biti na silo »klasične«, spremembam sledijo samodejno. Spomnite se samo ene najbolj priljubljenih slovenskih ljudskih pravljic, ki je bila zapisana v 2. polovici 20. stoletja, rezijske Tri botre lisičice: tema pravljice je čisto klasična, želja po brezskrbnem in bogatem življenju. Motivi pa so precej sodobni, dosti bolj kot na Grimma spominjajo na Seks v mestu ali kaj podobnega. Klasične pravljice imajo tudi specifičen jezik, ki deluje na pavšalni, simbolni ravni in se ne spušča v psihologijo posameznika. Sodobne pravljice so drugačne: drugi so motivi, drugačen je jezik, drugačna je podoba pravljičnega junaka. »Klasične« pravljice kraljične navadno rišejo kot pasivna dekleta brez pravice do lastne volje ali telesa, ki so zaradi svojega rodu in videza objektivizirana in pogosto postavljena v vlogo nagrade: kdor reši kraljestvo, jo bo dobil za ženo. Te pravljice so bile pisane in pripovedovane v drugih časih, ko so bila družbena razmerja in vrednote drugačni. Saj danes še obstajajo družbeni sistemi, v katerih ima ženska natančno takšno vlogo. Zahodne demokracije takšne sisteme načeloma obsojajo: od kod torej ta nezlomljiva želja, da bi jih skozi literaturo za otroke znova in znova poveličevali? Sisteme, v katerih so vladarji tako zelo absolutni, da si sami postavljajo pravila, kar mimogrede sekajo glave in v imenu osebne ali državne koristi prodajajo lastne otroke, ženske pa morajo biti lepe in poslušne, smo na Zahodu načeloma presegli; seveda se o njih še zmeraj piše, ampak literatura za odrasle takšne svetove ponavadi relativizira, komentira, jih preizprašuje. Pravljice za otroke ne delujejo na takšen način; otroci pravljic ne preizprašujejo enako kot odrasli, vrednosti, ki so vanje vtkane, pa vključujejo v bazo podatkov, iz katerih gradijo podobo sveta. Predstava, da ljudske pravljice nujno nosijo večne resnice, ker »kako bi se pa sicer obdržale skozi čas«, je po mojem mnenju napačna. Vsak zapis vsake pravljice je delo konkretnega pripovedovalca, zapisovalca ali prirejevalca, ki je govoril iz svojega konkretnega sveta. Tudi med ljudskimi pravljicami je veliko takšnih, skozi katere lahko razberete tihi boj žensk za enakopravnost. To so močne pravljice, ki pa nikoli niso dosegle popularnosti »klasičnih« interpretacij pravljičnih motivov bratov Grimm, ker za to niti niso imele možnosti. Tudi Grimmovim pravljicam bi lahko ob bok postavili ljudske različice, ki skozi isti osnovni narativ govorijo čisto druge reči. Skozi trditev, da pravljice promovirajo »večne vrednote«, perpetuiramo miselnost, da so družbena razmerja in vrednote nespremenljivi. Pa niso.
Zvočna pravljica ima, kot se spodobi za to pripovedno zvrst, srečen konec. Lahko pričakujemo nadaljevanje? Otroke zanima, kakšna vladarica je bila Andra? Je našla princa svojih sanj?
Pravljica se konča, kjer se. Jaz ne vem, kaj je bilo potem. Mogoče morate vprašati kakšnega otroka. Prepričana sem, da vam bo znal odgovoriti.
Sponzorirana objava
