Današnji tempo življenja je hiter, stvari in odnosi so hitro zamenljivi, celo s poslom je tako. Če propade, bom začel pa na novo. Kaj je vaša skrivnost za uspešno zgodbo, ki traja že toliko let?

Uspešnost je to, da si najprej pošten do okolja, v katerem delaš. Do delavcev in gostov. Vztrajen moraš biti in trdoživ ter pošten. Vedno imam v glavi tradicijo, ki so jo peljali že moji stari starši in starši, v tem duhu pa naprej vzgajam tudi svoje otroke. To je največja naloga ali odgovornost. Ni pa to breme, nikakor. Zavedam se, da ni nujno, da bodo moji otroci želeli nadaljevati to zgodbo, in vem, da se zato svet ne bo končal. Vseeno pa se mi zdi, da do svojih otrok pristopam z istimi smernicami in zgledi, kot so jih meni kazali moji starši in zanje sem jim hvaležna. Zadnje čase mi je zanimiva potrditev moje 10-letne hčerke, ki v soboto in nedeljo zjutraj, ko vstane, ne vpraša, kaj bo po televiziji, ampak vpraša, ali bo tisti dan v kuhinji ali strežbi. Ampak njej to ni breme. Hudo mi je, ko jo kakšen gost vpraša, če mora spet delati. Ta 'morati', ta beseda, je pri nas neumestna. Če bi morala delati, potem bi se najbrž uprla, enako je bilo pri meni. To preprosto radi delamo.

Pred vami je imel glavno besedo vaš oče. Za katere prijeme bi rekli, da ste jih od takrat spremenili in kaj ste obdržali?

Oče je bil od nekdaj zelo pošten in tak je do danes. Pošten, vztrajen in dosleden. Je pa takšen, da sicer lahko vsak pove svoje mnenje, a na koncu je vedno obveljala njegova. Ti prijemi se mi danes ne zdijo dobri. Danes je pomembna enakopravnost, poslušnost do drugih, sprejemati moraš vse, ni nujno, da je tvoja ideologija prava. Moj oče je kmet s trdo roko, takšne stvari slovenskega kmeta držijo pokonci. Zase menim, da bolj sprejemam mnenje okolice. Zase menim, da bolj odprto sprejemam mnenje okolice. Zavedam se, da ni nujno, da je nekdo, ki je drugačnega mnenja, že takoj moj nasprotnik. Znati je treba najprej poslušati, nato sprejemati in nazadnje je odločitev v mojih rokah.

Za vami je že skoraj 30 let kariere. Kakšen nasvet bi si dali na začetku kariere, če bi bilo to možno oz. kakšnega bi zdaj dali svoji hčeri?

Vedno je treba strmeti naprej. Pojdi po poti, ki si jo sam začrtaš, po poti, ki te veseli in osrečuje, hkrati pa ne pozabi na tradicijo in zglede staršev. Zdi se mi, da dandanes naša vzgoja ni na pravi poti. Popkovnica z generacijo pred nami se je prerezala in to ni dobro. Danes vidimo samo sebe in svoje otroke. Mi smo, potem pa se to kar konča, treba pa bi bilo sprejemati nasvete in modrosti starih staršev. Nekako vsak gleda samo nase in tako se vzgaja tudi otroke, jaz pa za svoje nočem tega. Želim si, da bodo moji otroci to videli pri meni in nato osebnostno tudi sami prenesli na svoje otroke.

Preizkusili ste se tudi v šovu Mali šef Slovenije. Kako ste doživeli to izkušnjo in kakšna je prihodnost kulinarike pri nas?

Slovenija se je kulinarično v zadnjih letih močno povzpela. Ko sem v šovu videla otroke, koliko zagona in veselja imajo, sem vedela, da kuharski poklic res ne bo propadel. Zdi se mi, da ima Mali šef Slovenije zagotovljeno prihodnost. Treba je vztrajati, otroci so pripravljeni črpati znanja. In sploh ni pomembno, da znajo že vse skuhati, pomembno je, da so komunikativni, vedoželjni, vljudni in znajo sprejemati nasvete, ideje. Vse to so ti otroci pred kamero tudi pokazali. To dvigne nivo otrokom. Ne samo tistim, ki so bili tam, ampak tudi otrokom, ki so jih gledali pred TV ekranom. To so vzorci, ki jih oddaja pozitivno prikaže. Najbolj pa so me pri tej oddaji presenetili starejši, ki sem jih srečala na ulici in so mi rekli, da se jim zdi, da je šovov že preveč, a Malega šefa so pa res gledali in me spraševali, če so te krožnike res naredili otroci. Seveda so jih, saj so vadili. Vedno je zmagal tisti, ki si je največ zapomnil, ki je bil vztrajen, dosleden. To je isto kot v šoli. Če gledaš skozi okno, potem znanja ni.

Pred nekaj tedni sem na eni izmed gastronomskih prireditev srečal brata Verko, zmagovalca 1. sezone, presenetila sta me, ker sta bila izredno komunikativna, samozavestna, vabila sta k svoji stojnici … Ste jima tudi vi podelili kakšen nasvet?

Veliko nismo govorili, saj kot žirant nimaš stika z njimi. Na koncu po razglasitvi pa seveda poklepetaš z njimi. Tiste, ki so izgubili, jih bodriš, jim daš nasvet, zmagovalcem pa poveš, kako naprej, kako naj izpilijo stvari. Če otroci to sprejmejo, si to zapomnijo in na tem gradijo. Verjamem, da sta takšna, tadva fanta sta super.