Čeprav je med varen za odrasle, lahko povzroči resne posledice in v hujših primerih celo smrt, če ga daste vašemu malčku. Med lahko namreč pri dojenčku in malčku, mlajšemu od leta dni povzroči botulizem, ki je redka, življenjsko nevarna zastrupitev.

Botulizem povzročajo toksini, ki jih proizvaja bakterija Clostridium botulinum. Gre za bolezen, ki jo povzroča strup, ki ga izloča bakterija, ki živi v zemlji, sladkih in slanih vodah, v črevesju človeka in živali. Če bakterija zaide v živila, v ugodnih pogojih tvori strup, ki deluje na živčni sistem tako, da povzroči ohromitve mišic. V Sloveniji je okužba redka. V zadnjih letih beležimo od nič do dve prijavi letno.

Znaki bolezni

Šest ur do osem dni po zaužitju hrane, ki vsebuje strup, se pojavijo prebavne težave: slabost, bruhanje, bolečine pod prsnico, bolečine v trebuhu, kratkotrajna driska, ki ji sledi zaprtje.

Sledijo ohromitve mišic, najprej zgornjih, ki se širijo po telesu navzdol. Kot posledica ohromitve očesnih mišic se pojavijo motnje vida, dvojni vid, škiljenje, široki zenici, ki ne reagirata na svetlobo, spust veke. Kasneje  se pojavijo težave pri govoru, požiranju, bolniki so brez glasu. 

V težkih primerih se lahko pojavijo ohromitve dihalnih mišic, mišic rok, nog ali telesa. Bolniki so pri zavesti, nimajo vročine. Okrevanje je počasno in traja več tednov, lahko mesece, pišejo na Nacionalnem Inštitutu za zdravje.

O tem pa je v svoji objavi spregovorila tudi ena izmed mamic. "Jaz sem razlog, zakaj dojenčkom ne bi smeli dajati medu. Bi svojemu otroku dali arašidovo maslo? Kaj pa jagode? Ta živila naj bi predstavljala potencialna tveganja za vašega otroka, zato vsi svetujejo previdnost pri tovrstnih živilih. Kaj pa med? Zakaj nihče ne govori o medu? Polovica mojih prijateljic, ki so pravkar rodile, je bila le bežno opozorjena, naj se izogibajo medu. Več pa jim o tem niso povedali. Na srečo poznajo mene. Povedala vam bom samo eno podrobnost iz svojega življenja. Ko sem odraščala, sem vedela, da nihče drug nima brazgotine na vratu, toda iskreno, mislila sem, da je to pač tako. Vendar sem bila do srednje šole že precej utrujena od drugih otrok, ki so z gnusom strmeli vame: "Kakšna luknja je to v tvojem vratu?!" Tako sem se začela šaliti na svoj račun. Boj z noži. Ugriznil me je grozen vampir," je začela svojo osebno pripoved in dodala: "Kaj naj rečem, to je bilo srednješolsko obdobje."

Šele ko sem imela prvega otroka, sem pomislila: "Popolnoma razumem grozo, ki sta jo preživljala moja starša. Z uvajanjem hrane sta začela, ko sem bila stara nekje šest mesecev in mama, ki je bila takrat 'živahna hipijevka iz sedemdesetih,' mi je takrat predstavljala nova živila in me skušala popeljati v svet različnih okusov. Od ovsenih kosmičev, jogurta, gorčice, do medu. Ko mi je ponudila slednje živilo je začela opažati, da postajam brezvoljna. Zdravnik je takrat dejal, da gre najverjetneje za prehlad. Med dojenjem je opazila, da se mleko vrača iz mojih ust in da ne morem požirati. Nemudoma me je odpeljala v bolnišnico, kjer so mi v nosnico vstavili cevko za hranjenje in opravili traheotomijo."

"Bila sem paralizirana od glave (vključno z očmi) do nog. Moja mama pravi, da sem bila videti kot punčka iz porcelana. Nisem se mogla premikati. Nisem mogla pogoltniti. Nisem mogla dihati. Neumni med. Vse to se je dogajalo, preden sta moja starša izvedela, da imam otroški botulizem, oz. zastrupitev s hrano. Surovi med namreč prenaša bakterijske klice, ki jih dojenčkov trebuh ne more prebaviti," je nadaljevala. 

"Polovica zdravnikov je takrat mislila, da imam možganski tumor. Očitno moji starši niso bili zadovoljni s to diagnozo, na srečo pa so nekateri zdravniki mislili, da bi lahko šlo za kaj drugega, a preprosto niso znali postaviti prave diagnoze. Moji starši pa so ves ta čas, ki se je zanje zdel neskončno dolg, čakali. Gledali so, kako otroci okoli njih umirajo, medtem ko sem jaz brezvoljno ležala v bolnišnici. Moj oče se je naposled moral vrniti v službo. Mama niti za trenutek ni zapustila moje bolniške sobe, ampak je bila ves čas z mano. Končno je nekega dne moj oče stopil na vrata sobe in opazil nekaj drugega – sledila sem mu s pogledom," je še dejala.

"In malo po malo mi je šlo na bolje, po 2,5 mesecih ležanja v bolnišnici sem odšla domov. S težavo sem požirala in pri hranjenju sem vrsto let potrebovala pomoč staršev. Do desetega leta sem se panično odmikala od vsega, kar se je približevalo mojemu obrazu. Bila sem na fizikalni terapiji, ker nihče ni verjel, da bom kdaj shodila. Moja fina motorika je zaostajala za tistimi pri zdravih otrocih, zato sem 1. razred ponavljala, da sem dohitela zdrave šolarje. Dve leti kasneje so zdravniki poklicali moje starše in pojasnili: "Ni bil možganski tumor, ampak nekaj, kar se imenuje infantilni botulizem," je dodala. 

"Prosim, prosim, delite mojo zgodbo dalje. Svojim prijateljem, družini, skupinam staršev sporočite, da je dajanje medu otroku, mlajšemu od enega leta, lahko usodno. In če vam ne bodo verjeli, jih pošljite k meni. Ne morem jim pokazati srčnih brazgotin svojih staršev, ker se ne vidijo, lahko pa jim pokažem svojo brazgotino, ki ni posledica vampirskega ugriza, kot sem se šalila v srednji šoli; temveč je posledica traheotomije, posega, ki mi je kot dojenčici rešil življenje," je še zaključila. 

Vir: miss7mama.24sata.hr