Čeprav se brez njih ustavi vsakdan, so kljub velikemu doprinosu pogosto spregledane. O svojem poklicnem poslanstvu so spregovorile upokojene porodna babica Jovanka Markovič, vzgojiteljica Andreja Hudoklin, šolska kuharica Justina Drenik, pismonoša Darja Pavlin in negovalka Katarina Jerman.
Porodne babice, vzgojiteljice, šolske kuharice, negovalke, pismonoše so za vekomaj zapisane v srcih vseh, ki so se jih dotaknile. Srčne, skromne ženske, ki v zameno ne pričakujejo javnih pohval, priznanj, materialnega blagostanja. V njihovih očeh se zrcali srčnost, iz besed vejejo dragocene izkušnje, v dejanjih pa se vidita sočutje in ljubezen do sočloveka.
V kolektivu Pozabljena polovica Novega mesta so jih za 8. marec povabili v ospredje. Ženske, ki so s svojim delom ne le izpolnile poklicno pot, temveč spletle lepe vezi, oblikovale nepozabne spomine in se dotaknile mnogih življenj. Med njimi so bile porodna babica, vzgojiteljica, vodja šolske kuhinje, poštna delavka in negovalka v domu starejših. Njihove zgodbe so dokaz, da srčnost, sočutje in predanost niso zgolj besede, temveč so dejanja.V marcu se ponuja priložnost, da v ospredje postavimo žensko delo, ki pogosto ostane neopaženo, a ima ključno vlogo v družbi in svetu. Kolektiv Pozabljena polovica Novega mesta je organiziral pogovorni večer z izjemnimi ženskami, ki so svojo poklicno pot posvetile delu za sočloveka.

Porodna babica velikega srca
Jovanka Markovič je kot porodna babica pomagala pri več kot 8300 porodih. Ne zna prešteti solz sreče, ki so tekle ob rojevanju novih življenj. Ne more izmeriti hvaležnosti in z besedo opisati nasmehov. Zna pa povedati, da je vsak porod poseben in da jo z vsako žensko, ki ji je v njeni prisotnosti postala mama, povezuje nevidna, a trdna vez.
"Človek je toliko bogat, kolikor lahko pomaga drugim," poudari z iskrivim nasmehom. In Jovanka je bogata. Bogata v srčnosti, toplini, mirnosti, s katero je več kot 40 let podpirala ženske med porodi, ko so bile najbolj srečne in hkrati najbolj ranljive. Ko so postale mame, ko so prvič v naročje prijele svojega novorojenčka.Jovanka Markovič: "Človek je toliko bogat, kolikor lahko pomaga drugim."
Na začetku poklica pred 40 leti je bila kot porodna babica v novomeški porodnišnici brez sodobne opreme. Na levem bregu Krke ni bilo ultrazvoka, ni bilo računalniških meritev, bili pa so znanje, stroka, intuicija, empatija in pravi občutek. Tisto, česar se ni moč naučiti v šoli, a imajo prave srčne porodne babice.
Vez med njo in ženskami, ki jih je spremljala skozi porod, je večna. Še danes jo ogovori odrasla ženska, hvaležno rekoč: "Vi ste bili pri mojem porodu." In tedaj se v mislih obe vrneta v porodno sobo, kjer se je rodilo novo življenje. Tam je bila tudi, ko sta se rodila njena vnuka Lenart in Svit. Bila je ob svoji snahi in takrat je začutila srečo, ki je ne more opisati z besedami. Iz porodne je postala babica.
"Vsaka babica mora imeti veliko srce," je prepričana. In njeno je zagotovo eno največjih.

Vzgojiteljica otroških nasmehov in objemov
Otrokom in staršem je v spominu ostala Andreja Hudoklin. Otroci so jo oboževali – pritiskali so glavice v njen objem, cukali so jo za rokave, objemali njene noge.
41 let je predstavljala varnost izven njihovega doma in bila je njihova srčna vzgojiteljica. V letih njenega delovanja se je mnogo spremenilo, a otroci so ostali otroci. "Otroci niso drugačni kot nekoč. Otroci so otroci. Le svet se je spremenil," pove. Nekoč je bilo več časa, danes se pogosto mudi. Nekdaj so starši in otroci preživljali ogromno skupnih trenutkov, danes hitimo. Čeprav dostikrat ne vemo, kam in zakaj tako hitro.Andreja Hudoklin: "Težko pridobiš otroško zaupanje ... A ko ga enkrat dobiš, je trajno."
Včasih je v vrtcu s sodelavkami šivala, pletla, ustvarjala in izdelovala igrače, danes pridejo po naročilu iz kataloga v lepih škatlah. A tisto, kar otroke najbolj osreči in s čimer z njimi stkeš vez, ostaja enako – pristen odnos, nasmeh, potrpežljivost, prijazen pogled. "Težko pridobiš otroško zaupanje ... A ko ga enkrat dobiš, je trajno," pove.
Ganjena je, ko sreča odraslega, ki je nekoč bil njen varovanček. Moškega, ki po možnosti za roko že drži svoje otroke, in ji reče: "Moje otroke bi želel dati v vrtec, kjer ste vi." Takrat ve, da je njeno poslanstvo pustilo lepo, neizbrisno, dragoceno sled.
Kuharica, ki je nahranila na tisoče otrok in nikoli ni pozabila nobenega
V mirnopeški šolski kuhinji se še vedno slišijo žvenket posode, brbotanje v loncih in ponavljanje receptov, ki se tu izpopolnjujejo že desetletja. Srce te kuhinje je bila 40 let tudi Justina Drenik. Na šolske dni so s sodelavkami začele kuhati ob 6. uri in dnevno so pripravile 1200 obrokov, pogosto s pridelki lokalnih kmetov in sadjarjev. Tudi večno najbolj priljubljena "makaronflajš" in mlečni riž z veliko kakava.
Vodja šolske kuhinje je kuhala za otroke in nekaterih nikdar ne bo pozabila. Ni pozabila fanta, ki je doma zaradi revščine pogosto ostajal lačen, a si ni upal prositi za več. V šolski kuhinji mu je vsak dan poiskala malico za domov. Četudi samo en kos ne nujno svežega kruha. Letos, ob njenem odhodu v pokoj, ji je taisti fant – danes odrasel moški in uspešen obrtnik – v zahvalo poslal velik šopek rož. Takrat je vedela, da je delala prav. Ko ni imel ničesar, mu je dala kruh. Iz srca in čiste dobrote.

Čeprav ji ni bilo treba in marsikdo na to niti pomislil ne bi, je Justi pomagala. To zna le srčna in topla oseba. Kot Justi je. Naša in ena sama, jo opisujejo vsi, ki jo poznajo. Danes ji v pokoju ni dolgčas, uživa v več prostega časa, z družino, najraje z vnukinjami. Rada jim kuha prava, velika, obilna družinska kosila. Vmes pa, prizna, pride trenutek, ko pogreša šolsko kuhinjo, zlasti otroke, sodelavce, stkane vezi.
Ob njeni upokojitvi so se od nje v šoli srčno poslovili in tudi v šoli jo pogrešajo. Ne bodo je pozabili in ona ne bo pozabila njih. A ni se poslovila, samo odprla je novo poglavje.
Pismonoša, ki je nosila več kot le pisma
Darja Pavlin je vsak dan prehodila kilometre. V rokah je nosila pisma, kuverte in pakete, a je pogosto podarila tudi nekaj več – nasmeh, prijazno besedo, toplino, družbo za tiste, ki so jih najbolj potrebovali. Pravi, da so bili največje poslanstvo njenega poklica njeni ljudje. Starejši, ki so jo komaj čakali, da bi z njo spregovorili nekaj besed. Otroci, ki so pričakovali pisma ali pakete. Njeni ljudje, ki so jo radi pričakali na vhodnih vratih in ki jo radi še danes srčno pozdravijo.
Negovalka, ki ne le neguje, temveč deli toplino
Kdo bo skrbel za naše babice in dedke? Pomembno vprašanje na mestu v današnji družbi. Katarina Jerman, trenutno sicer na daljši bolniški odsotnosti, komaj čaka, da se vrne v službo. Negovalka v domu za starejše z nalezljivim nasmehom na ustih poudari, da v domu starejših ljudje ne potrebujejo le nege. Potrebujejo bližino. Potrebujejo nekoga, ki jih poboža, ki jim prinese domač štrudelj ali speče sveže nabrane jurčke. Nekoga, ki jih pozdravi z iskrenim nasmehom.

Pravi, da je tam zato, da crklja. Poudari, da smo vsi enaki, ko se rodimo, in da smo vsi enaki, ko se staramo. Izpostavi, da v domu ni razlik, da tam bogastvo ni več pomembno. Da nam ostane le to, kar nosimo v srcu. Vsak dan pocrklja vse. Tiste, ki imajo ogromno družbe, in tudi tiste, ki jih nihče (več) ne obišče. Vsak išče bližino. "Obiščite svoje stare starše, obiščite neznanca, ki sedi sam. Ni treba veliko, le nekaj minut. Ali samo pozdrav, ki pomeni vse," poziva in prosi.
Hvala!
Sogovornice ter organizatorki, vodja novomeške območne izpostave Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti (JSKD), Klavdija Kotar, in vodja kolektiva Pozabljena polovica Novega mesta, Maja Žunič Fabjančič, se strinjajo, da ženske držimo svet pokonci.
"Povabili smo izjemne ženske, ki opravljajo ali so opravljale poklice, ki morda niso tako zelo vidni in vrednoteni. Pa pravzaprav iz vsake, s katero smo se pogovarjali, preveva posebna srčnost, občutek za sočloveka, solidarnost. Vse so opravljale poklic z veliko srčnostjo in denar niti prestiž ne odtehtata, kar se nam vedno znova in znova potrdi – to, kar delamo za sočloveka, šteje najbolj," je poudarila Klavdija Kotar.Pogovorni večer je izpostavil vprašanja, ki jih ne smemo prezreti. Kdo bo skrbel za otroke, starejše, bolne, če ne bomo znali ceniti "prezrtih" poklicev? Kako lahko bolje podpiramo ženske, ki vsak dan dajejo dušo in srce v svoje delo, ki ga mnoge jemljejo kot poslanstvo?
Njihovih "prezrtih" poklicev ni na seznamu najprestižnejših. Njihova plačila so nizka, njihova imena redko pridejo v ospredje. A brez njih bi se vse ustavilo. Svet potrebuje porodne babice, ki pomagajo novemu življenju na svet. Vzgojiteljice, ki otrokom ponudijo objem. Kuharice, ki z ljubeznijo pripravljajo tople obroke. Negovalke, ki ostanejo ob postelji, ko vsi drugi odidejo. Njihov trud ni poplačan v denarju, temveč v iskrenih zahvalah. Ne smejo biti prezrte in danes jim naglas pravimo: "Hvala!"
Komentarji (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV